Avtorica prispevka Alenka Zor Simoniti ju je poznala osebno in pravi: "Oba avtorja sta name naredila vtis kot karizmatični osebnosti, človeka pokončne življenjske drže in trdnih etičnih načel. Oba sta bila družbeno angažirana, še posebej Rudi Šeligo, ki je bil od druge polovice osemdesetih let minulega stoletja dalje v središču družbenega in političnega življenja."

Osebnost Janeza Menarta najhitreje povežemo s pesniško izdajo Pesmi štirih, ki je izšla leta 1953 in je s prispevki Janeza Menarta, Cirila Zlobca, Toneta Pavčka in Kajetana Koviča prinesla poezijo, ki je bila odklon od politično zapovedanega sloga. Obstajajo tudi ocene, da je bila zbirka začetek sodobne slovenske poezije. Za Pesmi štirih velja, da so pomemben mejnik v sodobni slovenski poeziji, ker so mladi pesniki po obdobju socialističnega realizma nastopili kot izraziti intimisti. Sicer pa sta bila pionirja intimistične lirike po drugi svetovni vojni Ivan Minatti in Ada Škerl.

Kot pravi Alenka Zor Simoniti, je bil Janez Menart "po naravi klasik, zavezan tradicionalnim pesniškim oblikam in jasni sporočilnosti pesmi. Pisal je za ljudi, veliko mu je pomenilo, da so nekatere njegove pesmi tako rekoč ponarodele. Svoj izjemni posluh za ritem in zvočnost je prenesel tudi v svoje prevode velikih imen predvsem angleške in francoske poezije, med katerimi velja še posebej omeniti Shakespearove Sonete in Villonovo zbrano delo."

Z Rudijem Šeligom verjetno najhitreje povežemo Triptih Agate Schwarzkobler, ki je dobil tudi ekranizacijo v režiji Matjaža Klopčiča. Verjetno tega ne bi pričakovali, toda Rudi Šeligo je bil strokovnjak za statistiko in tudi predavatelj in avtor učbenikov.

Glede na to, da je redno opravljal drugo delo, je njegov opus osupljiv. Kolegica Alenka Zor Simoniti, zvrstna poznavalka slovenske literature, o njem pravi: "Rudi Šeligo je bil slogovni inovator, v slovensko literaturo je vpeljal ideje reizma in postopke novega romana. Intenzivno se je posvečal slogu, jeziku, ki je v njegovih delih vselej tudi vsebina, ne le sredstvo sporočanja. V več dramah, pa tudi v svojem zadnjem romanu Izgubljeni sveženj, je upodobil tragično naravo 20. stoletja, stoletja utopij in ideologij, ki so ljudem povzročile toliko hudega. Vseskozi se je ukvarjal s tragiko človekove bivanjske izkušnje."

Pomembno je bilo tudi Šeligovo uredniško delo. Revije 57, Perspektive, Problemi in Nova revija, pri katerih je sodeloval, niso bile le literarne revije, temveč so utirjale tudi pot k slovenski samostojnosti. K tej pa je Rudi Šeligo prispeval tudi kot predsednik Društva slovenskih pisateljev, kar je opisal v knjigi Prehajanja.

Kot poudari Alenka Zor Simoniti: "V novelah in romanih je pripovedoval o človekovem hrepenenju, ujetosti, končnosti in samoti. Lahko rečemo, da sta temeljni, povezovalni prvini Šeligove proze čas in zvok: bleščeči, sijajni zvok, po katerem hrepenijo njegovi junaki. Po njem hrepeni tudi Timotej, junak novele Uslišani spomin. Timotej izvablja ta zvok najprej iz violine in potem iz pozavne … Tudi Rudi Šeligo je v študentskih letih igral pozavno in novela o Timoteju je njegovo najbolj avtobiografsko obarvano delo. O Šeligovem literarnem mojstrstvu se lahko znova prepričamo ob branju izbranih novel, ki so pravkar izšle pri založbi Beletrina v knjigi Ohranjeni spomin."

Tako Janez Menart kot Rudi Šeligo sta pustila pečat RTV Slovenija. Janez Menart je deloval v dramskem uredništvu kot dramaturg in prevajalec, Rudi Šeligo pa je bil predsednik Sveta RTV Slovenija. Tudi zato je primerno, da se obema avtorjema posvetimo ob obletnici smrti.