In prav Faust velja za Pandurjevo tako rekoč osrednje delo. Letos, ko se je septembra začenjala gledališka sezona z odmevno premiero Goethejevega Fausta v ljubljanskih Križankah, je Tomaž Pandur pogosto ponavljal, da režiserji vse življenje režirajo eno samo predstavo, s čimer je verjetno želel poudariti tudi težo, ki jo je imelo to besedilo pri njem. Na oder ga je postavil kar trikrat (čeprav slovensko in špansko različico razlikujejo le določeni rezi): prvi Pandurjev Faust, postavljen v SNG-ju Maribor leta 1990, še danes velja za izjemen gledališki dogodek, hvaljen tako pri občinstvu kot tudi pri strokovni javnosti. Tudi o njegovem drugem Faustu, ki je premiero doživel v Madridu leta 2014, so do nas prišle lepe besede. Slovensko uprizoritev so obenem pospremile precej negativne kritike (na katere se je odzval tudi režiser sam) in navdušene obrambe.

O Tomažu Pandurju je bilo napisanega ogromno, njegovo delo je razdvajalo in vse, kar se o njem zapiše, se sliši klišejsko, ker je že bilo zapisano in že izrečeno. Ne glede na to, ali spadamo med njegove občudovalce ali negativno nastrojene kritike, pa ni mogoče trditi, da Pandur svojega dela ni obvladal in da so bile njegove predstave slabo narejene. Vprašljivost njegovih predstav se je vedno znova začela in končala zgolj pri tem, kaj posamezni gledalec v gledališču pravzaprav išče. Dejstvo, da je njihov avtor pogosto nastopal z zvezdniškim pridihom, da so se ga še iz njegovega mariborskega obdobja držale polemike in kontroverze (finančni zlom SNG-ja Maribor po njegovem odhodu in njegova nikdar dokončno pojasnjena vloga pri tem so bile velik del tega) in da se je njegovih predstav že od nekdaj držal pridih elitizma, je po vsej verjetnosti močno vplivalo tudi na recepcijo njegovih predstav. Po drugi strani pa so očitki hiperestetizacije, predimenzioniranja na vseh čutnih ravneh in utapljanje bistva v vsem tem legitimni in od kritikov pogosto utemeljeni. Kot je tudi razumljivo, da so njegove do potankosti premišljene in izbrušene predstave navduševale občinstvo.

Na začetku je bila Šeherezada
Teatrolog in gledališki kritik Vasja Predan je svoj članek Theatrum mundi Tomaža Pandurja začel prav s temi besedami: Na začetku je bila Šeherezada. In takoj nato dodal, da parafraza svetopisemske sintagme drži le pogojno, natančneje, le za obdobje njegovega profesionalnega statusa. Pred Šeherezado je imel mladi Pandur tako rekoč zasebno gledališče Tespisov voz, ki mu ga je menda gmotno omogočil oče, vsekakor pa je bilo gledališče napoved njegovega talenta in mu je že odpiralo poti v institucionalna gledališča. Prva profesionalna predstava za Pandurja pa je bila "vzhodno-zahodna opera", kot je Šeherezado označil avtor besedila Ivo Svetina.

Predan ugotavlja, da je bilo za mladega režiserja srečanje z moderno varianto pravljice iz znamenite zbirke Tisoč in ena noč že kar usodno, saj mu je bila razklanost sveta Svetinove Šeherezade naravnost pisana na kožo in mu je omogočila uprizoritev, polno presežnikov, ekshibicij, čutnosti - torej že vsega tistega, kar je vse do danes najbolj očitno zaznamovalo Pandurjevo gledališče in bilo pravzaprav tudi njegov zaščitni znak. Mladi Pandur je že leta 1989 vpeljal v svoj razpoznavni kod razkošno, visoko estetizirano gledališkost, v tedanji gledališki svet pa je vstopil naravnost zmagovito ter si prislužil umetniško vodenje mariborske Drame.

Meščansko gledališče in njegove konvencije
Prva predstava, ki jo je postavil na repertoar, je bila za marsikoga presenečenje in skoraj nezaslišano dejanje preveč samozavestnega mladega režiserja, za katerega so mnogi dvomili, da ji bo kos. A izkazalo se je, da je bil Faust iz leta 1990 takojšnja uspešnica, ki je v Maribor privabila trume gledalcev. "Gledališka poetika Tomaža Pandurja je že v Šeherezadi, še bolj eksplicitno pa v Faustu napovedovala, da cilja visoko: na gledališče sveta in na svet kot gledališče, torej na nekakšen totalni 'theatrum mundi'," je v omenjenem članku zapisal Vasja Predan, s čimer je potrdil, da je Pandur s svojo postmodernistično estetiko vzpostavil svet, podrejen lepoti in njenim terjatvam, "ki se v mešanju vseh izraznih prvin sprimejo v konsistentno odrsko fresko, zmeraj ciljajočo na "gledališče sveta".

Prvima z velikim odobravanjem sprejetima uprizoritvama je sledil Shakespearjev Hamlet, ki pa ga strokovna javnost ni več sprejela s tako odprtimi rokami, pri čemer so bili ti prvi odpori pogojeni tudi s spoznanjem, da bo prevladujoča postmodernistična Pandurjeva estetika postala stalnica v mariborski Drami, ki pa je bila konec koncev le repertoarno gledališče, ki ne prenaša dobro pretiranih odklonov od meščanskega gledališča. Torej gledališča z jasno povedano zgodbo, če se izpostavi le najbolj očitna lastnost.

Sanje, angeli in veliki teksti
Značilnost Pandurjevega gledališča je vse do njegovega španskega cikla, ko se znova vrača k jasnemu pripovednemu loku, precejšnje suspendiranje literarne predloge, ki je že od vseh začetkov pogosto katero izmed del svetovnega kanona (kar je pripomoglo razumljivosti uprizoritve, saj je občinstvo vsaj osnovno zgodbo in tematiko poznalo). Pandur namreč v svojih postavitvah nikdar ni slepo sledil zapisanemu, bodisi v romanu bodisi v drami, niti ni tega suženjsko spoštoval, temveč je besedila, skupaj z dramaturginjo in svojo sestro Livijo Pandur, zreduciral in dramaturško preuredil. Kar je tudi pogosto vodilo v očitke izpraznjenosti in filozofske okrajšanosti.

V njegovih delih je očitna ljubezen do velikih tekstov in mitov, skozi katere je Pandur želel z občinstvom komunicirati na primaren način - kar pomeni, da je želel v gledališču poustvariti nekakšna mitsko-obredna stanja, ritualnost. Pri tem se je, kot je zapisal skupaj s svojimi sodelavci leta 1997 v knjigi Pandurjevo gledališče sanj, izražal predvsem skozi neverbalna sredstva komuniciranja, zato, da so bile njegove predstave čim bolj veren izraz mitsko-obrednega stanja. Ob tem pa je bila zanj tudi ključna raba sanj, sanjskosti in prividov, v katerih je imela simbolika dramaturško funkcijo.

Za Pandurjevo gledališče je značilna močna avtorska ekipa, ki je sooblikovala njegov mariborski opus; poleg scenografa Marka Japlja so igralci v Pandurjevih predstavah Janez Škof, Branko Šturbej, Livio Badurina, Ksenija Mišič, Matjaž Tribušon, Radko Polič - Rac. Podoben vzorec, le z drugimi igralci (čeprav so navzoči tudi nekateri izmed naštetih), je zaznati tudi v Pandurjevem postmariborskem obdobju. V njegovih španskih uprizoritvah pa je nastopala vrsta priznanih španskih igralcev, med drugim Nacho Duato, Roberto Enriquez in slavna Blanca Portillo, in tudi doma ni bilo drugače, v SNG-ju Drama je na primer v obeh predstavah igrala Polona Juh.

... in na koncu je Faust
Pandurjevo gledališče je vse od začetkov sledilo v Šeherezadi zastavljenemu kodu hiperestetizacije, ki jo je Pandur prenesel tudi v Španijo, na naših tleh pa smo po letu preloma tisočletja skoraj vsako leto lahko videli eno izmed njegovih predstav. Prvi v nizu je bil leta 2002 Hazarski slovar, ki je nastal po besedilu Milorada Pavića. Očitali so mu predvsem zgolj nizanje soočenja simbolov muslimanske, krščanske in judovske vere brez kritičnega pretresa, kar je privedlo do estetske premoči nad etiko. Sledila je uprizoritev 100 minut po romanu Bratje Karamazovi, ki pa je bila z izbranimi izseki dialogov romana izrazito fragmentarno zastavljena in posledično zakrita v fizično-čutno igralčevi interpretaciji. V predstavah Tesla Electric Company, Barroco in Medeja pa se je Pandur že obrnil h gledališču, kot ga je videti tudi v Faustu, ki je bila njegova zadnja uprizoritev pri nas.

S Faustom je Pandur dokazal ne le, da je že vse življenje iz predstave v predstavo gradil eno samo predstavo, ampak tudi, da sta ta predstava in lik Fausta, kot je poudaril tudi Igor Samobor, on sam, njegovo življenje oziroma vsaj njegovo delo, zgoščeno pod imenom Pandur Theaters. Sam Pandur pa je pred premiero dejal: "S Faustom se ukvarjamo zato, da lahko rečemo nekaj o svetu danes in o nas samih, naših željah, strasteh, preseganju mej. To je veličastna poema o reševanju človeške duše."