Rodil se je leta 1963 v Mariboru, s katerim je bil v prvem obdobju svoje kariere tudi tesno povezan. Gledališču se je zapisal že v dijaških letih, ko je na Prvi gimnaziji v Mariboru ustanovil svojo prvo gledališko skupino Tespisov voz - Novo slovensko gledališče. Že takrat je nase opozoril tako slovensko kot širšo jugoslovansko gledališko javnost. Diplomiral je leta 1988 na ljubljanskem AGRFT-ju, kjer je študij sklenil s študentsko Prešernovo nagrado za režijo, ki si jo je prislužil s predstavo Marija Stuart F. Schillerja.

Prvo, danes kultno, predstavo Šeherezada je ustvaril v Slovenskem mladinskem gledališču leta 1989 in z njo požel velik uspeh ne le pri domačem občinstvu, ampak tudi na številnih gostovanjih po Evropi in drugih koncih sveta. Med letoma 1989 in 1996 je bil umetniški direktor mariborske Drame, kjer si je z uprizoritvami Hamleta, Fausta, Carmen in Božanske komedije zagotovil mesto v samem vrhu sodobnih slovenskih gledališč in prestopil v evropski gledališki prostor.

Po sporu zaradi finančnih dolgov gledališča se je za nekaj let umaknil od gledališkega življenja. K odrski umetnosti se je znova vrnil v tujini, kjer je leta 2002 ustanovil gledališče Pandur.Theaters., ki ga vodi dramaturginja Livija Pandur.

Špansko obdobje, najsrečnejši del režiserjeve kariere
V domovino se je vrnil po dolgi poti, ki je vodila skozi New York, pa tudi evropske prestolnice, kot so Pariz, Berlin, Zagreb, predvsem pa Madrid, kjer je doživel morda svoj najvidnejši uspeh. "Špansko obdobje" je imel za najsrečnejši del svoje kariere. Kot je sam dejal, se je Španija izkazala kot morda najbolj darežljiva država, saj mu je omogočala umetniško kontinuiteto, kar pa se mu je zdelo pri ustvarjanju najpomembneje. "Glede senzibilnosti dojemanja umetnosti in spoštovanja kulture, ki generira razvoj družbe in spreminja svet, je Španija prava država zame," je še dejal o državi, ki mu je leta 2011 podelila priznanje red Izabele Katoliške.

Tudi sicer je bil za svoje delo večkrat nagrajen. Za Fausta I, II v izvedbi SNG-ja Maribor je leta 1991 prejel nagrado Prešernovega sklada, prav tako Borštnikovo nagrado za najboljšo režijo in najboljšo uprizoritev v celoti. Mesto Maribor ga je nagradilo z zlatim grbom, prav tako je prejel Glaserjevo nagrado za življenjsko delo in nagrado Bojana Stupice za življenjsko delo. Med tujimi priznanji velja omeniti zlato masko MES Sarajevo za režijo prav tako za Fausta I, II. "Gledališka poetika Tomaža Pandurja je že v Šeherezadi, še bolj eksplicitno pa v Faustu napovedovala, da meri visoko: na gledališče sveta in na svet kot gledališče, torej na nekakšen totalni theatrum mundi," je o njegovem delu zapisal teatrolog Vasja Predan.

Gledališče brez meja
S svojim konceptom gledališča, ki je delovalo predvsem v Španiji, je vselej težil k nadnacionalnemu teatru, in na takšnih osnovah temelji tudi njegov Pandur.Theatres, ki je zamišljen kot "gledališče brez meja". Zanj je med drugim režiral Caligulo Alberta Camusa, med uprizoritvami pa so bile tudi njegove lastne priredbe, denimo Hazarski slovar Milorada Pavića, Sto minut po Dostojevskem in Tesla Electric Company.

Pandurjevo ime je dobro znano tudi tistim, ki ne zavijejo pogosto v gledališče, njegove predstave so bile vedno dobro obiskane - v zadnjih letih je polnil dvorane z Infernom, Baroccom, Medejo, Kaligulo, Michelangelom, Vojno in mirom, Somrakom bogov, Rihardom III. + II. ter lani s Faustom -, vendar pa je bil po drugi strani polarizirajoč. Medtem ko mu je hvalnice pela španska kritika, pa so bila doma mnenja o njegovih stvaritvah različna. Ko mu je pred leti španska veleposlanica podelila red Izabele Katoliške, je v pogovoru z MMC-jem med drugim dejal: "To govori bolj o Sloveniji, slovenskem načinu razmišljanja in politiki kot pa o meni. Ustvarjam in delam enako kot v Sloveniji, le da tu nimam nobenih možnosti, razumevanja in spoštovanja."

Ob pripravah na mariborski vstop v leto Evropske prestolnice kulture je bil imenovan za predsednika programskega sveta zavoda Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture, vendar pa je še pred začetkom EPK-ja odstopil, saj svojih vizij, kot je tedaj razložil, ne bi mogel uresničiti.

Univerzalnost temeljnih literarnih del v teatru luči
Od samih začetkov je hlepel po temeljnih delih svetovne književnosti, večnih mitih, ki jih je preoblikoval v prepoznaven spektakularen preplet dobesednega in alegoričnega, slike in besede, glasbe in plesa, simbolizma in misticizma, magičnega in sanjskega. V njegovih španskih uprizoritvah je nastopala vrsta priznanih španskih igralcev, med drugim Nacho Duato, Roberto Enriquez in slavna Blanca Portillo, in tudi doma ni bilo drugače. "Igralec je zmeraj avtor, on je pravi lastnik in vladar odrskega trenutka. Svoji ekipi vsakič znova dopovedujem, da smo vsi tukaj zato, da osmislimo, režiramo, oblečemo, osvetlimo, posnamemo … kar koli je potrebno, da ustvarimo okolje, v katerem bo igralec zavladal. V tem je lepota ustvarjanja in zato je moje razmerje z igralci podobno nevarnemu ljubezenskemu razmerju," je bil prepričan.

Njegove gledališke stvaritve so opisovali kot teater luči ali pa gledališče podob, s katerimi je nagovarjal v svojih monumentalnih zlitjih zvoka, razkošnih kostumov in impresivnih vizualij. A kot je sam dejal, gledališče, ki je njega zanimalo, ne more biti ne gledališče podob, ne gledališče besed in ne gledališče gibanja ali statike, ker je vse to skupaj že tisoče let in ker se v skladu s časom vsakodnevno spreminja in rojeva na novo. "V gledališče vsak dan vstopam kot v operacijsko sobo – rad rečem, da gre za operacije na odprtem srcu. Postopki so sicer znani, a se z vsakim projektom odpre popolnoma nov, nepredvidljiv svet."

Pravkar se je vrnil z uspešnega gostovanja
Med njegovimi zadnjimi projekti sta bila predlanski dramski diptih po Shakespearjevem Rihardu III. in Rihardu II. v ljubljanski Drami, ter seveda Faust, dramska pesnitev Johanna Wolfganga Goetheja o človeku, ki je prodal svojo dušo hudiču, ki jo je režiser na odrske deske vrnil po 25 letih - najprej leta 2014 v Madridu, nato pa so Fausta premierno videli obiskovalci lanskega ljubljanskega poletnega festivala. Ljubljanska Drama, v koprodukciji katere je nastala slovenska uprizoritev, je z njim nedavno požela veliko zanimanje na ibero-ameriškem gledališkem festivalu v Bogoti: pet razprodanih predstav si je ogledalo sedem tisoč ljudi.

Nikoli ne bomo videli njegovih Sto let samote
Letos se je Pandur nameraval vrniti v rodni Maribor, saj so v tamkajšnji Drami jeseni želeli odpreti novo sezono z njegovo predstavo Brezmadežna. "S Pandurjem sva zadnja pol leta intenzivno sodelovala pri dramatizaciji romana Sto let samote," pa je za časnik Delo povedal dramatik Ivo Svetina. "Načrtovana je bila velika mednarodna koprodukcija, katere premiera naj bi bila v Guadalajari, potem pa še v Kolumbiji. Zadnjo verzijo dramatizacije sem mu poslal pred par dnevi." Pandur je bil tako prvi, ki je dobil avtorske pravice za odrsko adaptacijo romana Gabriela Garcíe Márqueza.

Po poročanju makedonskih medijev je umrl zaradi srčnega zastoja.

Tomaž Pandur v oddaji Intervju

Tomaž Pandur v oddaji Profil