V produkciji Anton Podbevšek Teatra nocoj premierno predstavljajo predstavo po besedilu pokojnega pisatelja in kulturnika Rudija Šelige Čarovnica iz Zgornje Davče v režiji Barbare Zemljič. V njej obujajo eno od Šeligovih junakinj, Darinko, ki podobno kot "čarovnici" Vida in Agata s svojo nenavadnostjo in magičnostjo odpira nov prostor osebnega. V predstavi nastopajo Anuša Kodelja, Borut Doljšak, Alenka Kraigher, Maks Dakskobler, Pavle Ravnohrib, Laren Polič Zdravič in Zvezdana Novaković, sodelujejo pa dramaturginja in asistentka režije Urša Majcen, scenografinja Maruša Mali, koreografinja Maša Kagao Knez, glasbenik Laren Polič Zdravič, kostumografinji Tina Bonča in Tina Hribernik.

Bežanje od resničnosti v svet transcendence je način Darinkinega upora zoper ustaljeni
sistem
V drami spremljamo Darinko, mlado žensko, ki se je pravkar poročila v novo družino. Šeliga
se tu navezuje na njegov predhodni roman Lepa Vida, namreč Darinka je Vidina naslednica, po kateri je povzela tudi nekaj magičnih moči, ki so v dramo vpeljane že na samem začetku, s primerom vode, ki nikakor noče zavreti.

Celotna nova družina se hitro izkaže za nekompatibilno z Darinkinimi pogledi na svet. "Darinka v družino, ki deluje kot enota, morda družba v malem, vstopi kot posameznica. Naj bo to skozi Darinkin stik z lastnim telesom, naravo, plodnostjo ali skozi preprosto željo živeti po svoje in se ne podrediti miselnosti ostale, v statve sistema vpete družine," sporočajo v najavi predstave. "Prav ta družbeno določeni ideološki kontekst skupnosti, v katero se Darinka omoži, je tisto, kar ji živeti po svoje preprečuje – kjer je enotnosti preveč, bosta individualnost in avtentičnost navadno smatrana kot invazivna."

Čarovnica iz Zgornje Davče: nezmožnost posvečenja Darinko vodi v propad
Šeligova dela, opredeljena z literarno-teoretsko oznako reizem, so v petdesetih in šestdesetih letih prinesla v slovenski literarni prostor odločilne inovacije, tako s svojo nekonvencionalno tematiko kot z izjemnim in izvirnim slogom, kakršnega slovenska književnost do njegovega nastopa ni poznala.

"Interpretacija Šeligove drame naslavlja posameznika, razpetega med samosvojostjo in željo po življenju v skupnosti, ter v ospredje postavlja prav vprašanje zmožnosti živeti sebe oz. svoje telo, ne da bi posegali v življenje oz. v telo drugega, ter žrtve, ki jih odločitev za avtentičnost navsezadnje terja," še sporočajo v najavi predstave in dodajajo: "Darinka kot nosilka magičnega in nenavadnega odvrže stoično držo 'lika brez konflikta' ter izrazi svojo (sicer še vedno predvsem nenasilno) željo po tem, da bi živela v skladu z lastnimi vrednotami, tudi hotenji. Postane protipol oz. antagonistka mami, ki se v imenu družine nenehno odpoveduje vsakršni individualnosti – obe pa ostajata v vizuri druga druge popačeni, izkrivljeni. Iskanje ravnotežja uprizoritev napeljuje s starim kresnim ritualom proti meji absurda."

Šeligova tematika se dotika magičnega, sveta metafizike in arhaične mitologije vseh vrst
Med bralci je bil Šeligo poznan predvsem zaradi dveh del: kratkega romana Triptih Agate Schwarzkobler in Izgubljenega svežnja, romana, za katerega je leta 2003 prejel osrednjo slovensko romaneskno nagrado, kresnika.
Šeligo pa je poleg romanov – v njegov romaneskni opus sodita še romana Demoni slavja in Rahel stik – napisal še celo vrsto novel in dram, med njimi Čarovnico iz Zgornje Davče, Lepo Vido, Svatbo, Ano in Volčji čas ljubezni.

Sourejal je Revijo 57 in Perspektive, bil glavni urednik Problemov in knjižne zbirke Znamenja pri založbi Obzorja v Mariboru ter sodeloval pri Novi reviji. Bil je tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev (1987–1991), in to v času, ko je to pomembno sodelovalo pri slovenski demokratizaciji in osamosvajanju. Šeligo je bil tudi med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze in bil leta 1990 izvoljen za njenega poslanca v slovenski skupščini. Med letoma 1990 in 1992 je vodil parlamentarni odbor za kulturo, bil je predsednik Sveta RTV-ja Slovenije ter več let tudi predsednik Borštnikovega srečanja.