Pr' konc sveta je britanski poskus mainstream "odbite" komedije, s katero režisersko-scenaristična dvojica Edgar Wright in Simon Pegg končuje svojo tridelno satiro nizkoproračunskih grozljivk in zapitih zabušantov v provincialnih angleških mestecih. Skupaj s Shaun of the Dead (Noč neumnih mrtvecev), spoofom Romerove Zore živih mrtvecev in akcijsko policijsko komedijo Hot Fuzz (Vroča kifeljca) znanstvenofantastična komedija Pr' konc sveta zaokrožuje Wrightovo "sladoledno trilogijo" (ang. The Cornetto trilogy). (V pričujočem filmu se zato pojavi Cornettov kornet z okusom mentola in čokolade, kar naj bi bil pomežik tematiki Nezemljanov, ampak ne prehitevajmo.) Kakor koli že, Trem barvam Krzysztofa Kieslowskega se ni treba pretirano bati konkurence.

Gary King (Simon Pegg) je (skoraj?) 40-letnik, še vedno obseden z "legendarno" nočjo izpred dvajsetih let, ko se je na čelu četice prijateljev podal na tradicionalni obhod pubov (ang. pub crawl) po zaspanem Newton Havnu. Preden so takrat obredli vse postaje križa - 12 lokalov, 12 pintov piva - so pijano omagali in Gary si je vbil v glavo, da bodo Zlato miljo, če se je lotijo še enkrat, tudi dokončali. Njegovi nekdanji soborci, prodajalec avtomobilov Oliver (Martin Freeman), sveže ločeni Steven (Paddy Considine), pohlevni Peter (Eddie Marsan) in abstinent Andrew (Nick Frost), zdaj odgovorni odrasli ljudje z družinami, službami in starimi zamerami do Garyja, seveda za to nočejo niti slišati, a naposled klonijo v imenu nostalgije in Garyjevega čustvenega izsiljevanja s pravkar umrlo materjo (ki je še čisto živa). Seveda ne morejo vedeti, da se bo njihova pijanska eskapada še pred petim pubom spremenila v naraščajoče absurdno bitko za preživetje.

Dobronamerni gledalec bo v Garyjevem liku morda razbral moment introspekcije od scenaristov: na liku štiridesetletnika, ki je svoj vrhunec doživel v srednji šoli, ki še vedno nosi isto majico z logom Sisters of Mercy in ki neutrudno napleta anekdote o dobrih starih časih (pa čeprav se življenje od takrat ni niti za ped premaknilo v smer, ki si jo je želel), je nekaj znanega in neizrekljivo žalostnega hkrati.

A eksistencialna melanholija je že v naslednjem hipu potisnjena na stranski tir - kajti če se Gary v zadnjih 20 letih ni spremenil niti za las, se je Newport Haven toliko bolj. Osrednji trg krasi nekakšna modernistična skulptura, (ki bo pozneje še imela svojo vlogo), vsi bari pa so videti, kot da so del iste generične franšize, kar bi lahko rekli tudi za apatične vaščane s praznimi pogledi, ki visijo za njihovimi točilnimi pulti. Kmalu se sicer izkaže, da je to le posledica skrivne, postopne nezemljanske kolonizacije Zemlje, a verjetno bi se dalo interpretirati tudi kot bodico na račun vse večje uniformiranosti in homogeniziranosti naše družbe.

Po dolgem in napornem poletju utrujanja z apokaliptičnim ravnanjem velemest s tlemi (uničenja smo se preobjedli v vsem od Jeklenega moža do Ognjenega obroča in Svetovne vojne Z) je nekako osvežujoče videti Nezemljane, ki jim glave odpadajo kot figuricam Pez in iz katerih brizga izrazito neostudna modra kri. A kaj, ko podžanr vesoljske invazije Wrighta očitno ni navdahnil tako kot material, iz katerega je črpal ideje za predhodnika - celoten dramatični lok vesoljskega napada na naš planet tako mine brez prave napetosti (ali vsaj ene res omembe vredne šale). Obenem se je težko prisiliti k držanju pesti za skrajno antipatičnega protagonista, ki se za svoje egocentrično obnašanje kolegom nikoli ne opraviči (pa mu ti očitno kljub temu odpustijo), ter spregledati nonšalanten prikaz abstinentovega ponovnega zdrsa v alkoholizem in klišejsko shematičnost nekaterih likov (zdi se, da je Rosamund Pike v vlogi Stevenove stare simpatije Sam v filmu samo zato, da naša tolpa ženskemu občinstvu ne bi bila preveč nadležna).

Popkulturne reference (Invazija tatov teles, Fawlty Towers, ...), "insiderske" navezave na prejšnje filme in krasno britpop glasbeno podlago iz devetdesetih (Suede, Pulp, Primal Scream itd.) sicer lahko odkljukamo, a film Pr' konc sveta preprosto ne premore duhovitosti in šarma zdaj že kultnega Shaun of the Dead.

Ocena: 2; piše Ana Jurc