Vrnitev domov je idealen film za pretakanje katarzičnih solza: Zhang svojo preprosto, a čudovito posneto zgodbo razvija s počasno, fatalistično determiniranostjo, ki bo marsikomu izvabila vsaj takšno ganjenost kot Rickovo slovo od Ilse v Casablanci. (Iste note ubira tudi občasno preveč razčustvovana glasbena podlaga Čiganga Čena). V več pogledih je Vrnitev domov bližnji sorodnik starih hollywoodskih dram, kakršne so iz sodobne ameriške produkcije skoraj popolnoma izginile - dovolj je denimo čustveno neposreden in jasen, da se bo gotovo komu zdel kičast in zastarel, artefakt nekega že sklenjenega poglavja v zgodovini filma.

Li Gong, v svetu v devetdesetih gotovo najbolj prepoznaven obraz kitajskega filma, in muza režiserja Yimouja Zhanga (skupaj sta zdaj posnela že osem filmov), tudi pri skoraj petdesetih letih ni izgubila svoje klasične lepote in dostojanstvene drže. Tako mladostna je, da je tudi maskerska ekipa za sklepno etapo filma ni mogla zares prepričljivo postarati.

Prvo dejanje zgodbe nas postavi v leto 1967, vrhunec kulturne revolucije na Kitajskem. Partija učiteljico Feng Vanju (Li Gong) in njeno 13-letno hčerko Dan Dan (Hujven Džang) obvesti, da je njun mož. oz. oče Lu (Daoming Čen) pobegnil iz "prevzgojnega" taborišča; vsako komuniciranje ali celo skrivanje ubežnika bi bilo seveda izdaja revolucije. Tajno srečanje zakoncev, ki ga kljub temu načrtujeta na železniški postaji, prepreči izdaja njune najstniške, partijsko pravoverne hčerke. Dan Dan, nadobudna balerina (predvsem za koreografije, v katerih se je treba vrteti s puško v roki), si skuša s prijavo očeta, ki ga ni nikoli zares poznala, izboriti boljšo vlogo v šolski predstavi (kot otrok političnega zapornika je pač vedno potisnjena na obrobje).

Leta tečejo dalje in z normalizacijo stanja v državi se Lu kot svoboden, krivde opran človek vrne domov - a družine, ki jo je moral pred toliko leti zapustiti, ni več. Dan Dan sicer do očeta ni več sovražna, Feng pa ga preprosto ne prepozna več. Zaradi udarca v glavo tistega usodnega dne na postaji namreč trpi za "psihogeno amnezijo", stanjem, v katerem lahko prepozna druge ljudi v svojem življenju, ne pa tudi Luja. Še vedno tako hrepeni po svojem zaprtem možu in čaka njegovo vrnitev, v priletnem gospodu, ki stoji pred njo, pa vidi zgolj vsiljivega, celo grozečega neznanca. Ne zaveda se, da Dan Dan že dolgo ni več plesalka, živo pa se spominja njenega izdajstva in ji ne dovoli, da bi živela pri njej.

Zgodba, ki bi kaj lahko zajadrala v vode sentimentalne solzavosti v rangu Nicholasa Sparksa, po zaslugi režiserja in vrhunske igre vseh treh protagonistov ostaja varno v sferi družinske drame; morda tudi zato, ker Džang pusti pogledom in podobam, da povejo levji del zgodbe, in je ne obremenjuje z nepotrebnimi dialogi.

Največje odkritje je prav mlada Hujven Džang, ki sprva uteleša slepo, mladostno gorečo privrženost partiji, pozneje pa tiho grozo, ko opazuje, kakšne posledice je ena sama njena odločitev imela na njene starše. Ogromno čustev se skriva tudi v Čenovem potrpežljivem Luju, ki vsak dan išče nove načine, kako bi ženi izvabil pokopane spomine ali vsaj pomagal olajšati breme vsakodnevnih opravkov.

Džang, ki je bil v preteklosti v domovini pogosto tarča kritik na račun tega, da je pripravljen ustvarjati znotraj okvirov kitajskega sistema cenzure in igrati po pravilih režima, kulturne revolucije (vsaj na prvi pogled) ne uporabi v vlogi metonimije, ki bi na enem primeru prikazala, kako je sistem pohabil življenja neštetih Kitajcev - dalo bi se interpretirati, da je revolucija tukaj zgolj scenaristični rekvizit, ki ponuja razlago za ločitev in ponovno snidenje zakoncev.

Pa vendar - kako naj bi bolezen, ki človeka dobesedno drži v ujetništvu preteklosti, ne bila simbolična? V tistem zadnjem zasneženem, srce parajoče melanholičnem prizoru človek vendarle uzre grenko slutnjo nekega širšega ozadja, žalovanje za nepovratno preteklostjo in družinami, ki se po dolgih letih ločitve niso znale znova povezati.

Ocena: -4; piše Ana Jurc