Ena od v medijih najpogosteje obravnavanih tem v zadnjih mesecih je bilo gotovo oblikovanje nove evropske komisije. Tako rekoč nič pa ni bilo rečenega o infrastrukturi, ki jo ta administrativni gigant, v katerem deluje približno 32.000 uradnikov, zaseda. Administracija evropske vlade deluje v več kot 60 stavbah. Njen simbol je seveda štirikraka stavba Berlaymont arhitekta Luciena De Vestela iz leta 1969.

Prenova je trajala pet let več kot gradnja
Čeprav načeloma velja, da lahko dobro grajene stavbe brez temeljite obnove ali prenove dobro 'funkcionirajo' vsaj pol stoletja, so o nujnosti prenove palače Berlaymont sklenili že leta 1990. V objektu so 'našli' azbest, kar je bilo uporabljeno kot razlog za odločitev za prenovo stavbe, ki v obdobju sprejemanja in načrtovanja sprejemanja novih članic tudi ni več mogla dobro služiti svojim namenom oziroma zadostiti potrebnim kapacitetam. Stavbo so prenavljali kar 13 let, to je pet let več, kot je trajala njena gradnja. Obstajale so tudi ideje, da bi jo porušili in zgradili novo, vendar bi odstranjevanje temeljev menda ogrozilo bližnjo cesto in bližnje odseke podzemne železnice. Odločili so se torej za prenovo.

EU se odloči za prenove
Zakaj sploh velja omenjati odločitev za prenovo stavbe Berlaymont? Leta 2020 je Evropska komisija sprejela strategijo Renovation Wave (Val obnov). V dokumentu o njenem sprejetju lahko beremo, da je stavbni fond v Evropski uniji star in se zelo počasi spreminja: "Več kot 220 milijonov stavbnih enot, ki predstavljajo 85 odstotkov stavbnega fonda EU, je bilo zgrajenih pred letom 2001. 85-95 odstotkov stavb, ki stojijo danes, bo še vedno stalo leta 2050." Soočena s temi podatki je komisija sklenila, da naj bi obnove v načrtovanju razvoja stavbnega fonda v EU postale prioritetna naloga, obnove pa so uvrstili tudi v idejo ustvarjanja pogojev za krožno gospodarstvo.

Srategiji vala obnov so priključili tudi iniciativo Novi evropski Bauhaus. Kot je septembra 2020 izjavila predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, naj bi se povezali arhitekti, umetniki, študenti, inženirji in oblikovalci in skupaj uresničevali cilje strategije Vala obnov. Nastal naj bi projekt, ki je hkrati okoljski in ekonomski, pa tudi kulturni, saj naj bi celotna sistemska sprememba imela tudi prepoznavno estetiko – povezala naj bi se slog in trajnost.

Težave in izzivi pri načrtovanju in izvajanju prenov
Torej spodbujanje prenov na ravni Evropske unije ima predvsem ekološki zastavek, saj obnove v primerjavi z novogradnjami za seboj pustijo veliko manjši ogljični odtis. V dokumentu o vzpostavitvi strategije Vala obnov sicer beremo, da so obnove lahko drage, da jih je težko organizirati in da dolgo trajajo; da je predvsem na lokalni in regionalni ravni težko mobilizirati finančna sredstva; da so javna sredstva pogosto skopa, da obstajajo tudi različne birokratske ovire za uporabo javnih sredstev in da so pomanjkljive tudi administracijske kapacitete, da bi se s temi vprašanji lahko učinkovito ukvarjalo.

Galerija Dessa izpostavlja 11 primerov dobrih prenov
Obnovo kot prvo izbiro trenutno izpostavlja razstava o enajstih prenovah enostanovanjskih hiš v ljubljanski galeriji Dessa. Besedilo, ki spremlja razstavo 11 x ena prenova kot prva izbira, med drugim izpostavlja: "Spodbujanje prenavljanja bi moralo biti tudi del državne stanovanjske politike, saj gre za vzdržnejši način reševanja stanovanjskega vprašanja z izrabo obstoječega stavbnega fonda." Prenova sicer lahko pomeni zelo različne posege in tudi projekti na razstavi, so zelo različni. O tem se je prepričala Julija Vardjan, ki je obiskala razstavo, dva projekta pa si je tudi ogledala.

Projekt vrstnih hiš na Mirju, zgrajenih med letoma 1955 in 1957, med drugim dokazuje, da lahko tudi več desetletij stari stanovanjski objekti še vedno zadostijo sodobnim pričakovanjem glede bivalnega prostora. "Ustvarili so zelo inovativno gradnjo, ki je, čeprav je zelo racionalna, obsegala vse, kar imajo tudi veliki, hiša je imela neko garažo, nek predvrt, vrt na južni strani in seveda razvit tloris po vertikali v medetažah," je povedala Vlatka Ljubanović iz biroja DANS arhitekti. Nalogo biroja pa je Katarina Pirkmajer opredelila tako: "Raziskovali smo, kako znotraj omejenih prostorov narediti neke nove sodobne bivalne prostore. Mislim, da nam je uspelo ustvariti povezan, odprt in presenetljivo kompleksen volumen bivalnih prostorov."

Upoštevanje nekdanjega vaške narave naselja
Vsaka prenova terja pravo raziskovalno delo. Dobra prenova namreč 'podaljša' življenje stavb, jih prilagodi sodobnim zahtevam in pričakovanjem, vendar mora ohraniti izvirnega duha objekta. S temo prenove se pogosto ukvarjajo arhitekti iz biroja Arrea, ki so naredili tudi načrt prenove stare hiše v Glincah na obrobju Ljubljane. Naselje kljub nekaterim projektom sodobne stanovanjske gradnje, tudi soseske, ki jo gradijo v organizaciji Stanovanjskega sklada RS, še vedno izkazuje nekdanjo vaško naravo. In tudi zaradi upoštevanja konteksta je bilo treba k prenovi stare hiše pristopiti pazljivo.

"Kamniti zidovi, obokan strop črne kuhinje, majhna škatlasta okna z lesenimi križi in niša z Jezusom – to so elementi, ki so pri senzibilni prenovi objektu dali nekaj, česar nima nobena novogradnja: dušo, zgodbe in spomine. Neravni kamniti zidovi ob jutranji in večerni svetlobi ujamejo svetlobo in senco, ki se prepletata na vseh neravninah. Obok ustvari občutek domačnosti, prijetnosti. Krušna peč s svojo toploto in vonjem lesa vrača spomine iz preteklosti," je o objektu za galerijo Dessa povedal Tadej Bolta iz biroja Arrea.

Identiteta, tradicija, skladnost v prostoru, trajnost
Podrobnosti teh dveh projektov boste spoznali v prispevku Julije Vardjan, ki ugotavlja: "Identiteta, tradicija, skladnost v prostoru, ob tem pa seveda tudi trajnost, vse to so teme, ki se združijo v prenovi. In čeprav se pogosto zdi, da so pravila varstva kulturne dediščine toga, je ta urbanistična, širša slika posegov v prostor, ki jih nova arhitektura nedvomno prinaša, pogosto zanemarjena." Sicer pa Maruša Zorec, ki se je uveljavila kot mojstrica subtilnega, a tudi pogumnega pristopa k načrtovanju prenov, poudari: "Stvari morajo biti enostavne in preproste. Skromnost je nekaj, kar v naši arhitekturi pogrešamo."

Ko Murska Sobota dobi konture sodobnega mesta
Med opusi slovenskih arhitektov, ki bi zahtevali sistematično obnovo, je gotovo delo arhitekta Franca (Ferija) Novaka v Murski Soboti. Novak, ki se je na Dunaju šolal pri znamenitem arhitektu Petru Behrensu, ki velja za enega pionirjev industrijskega dizajna in pri katerem se je nekaj časa mojstril tudi Le Corbusier. V njegovem biroju pa se je nekaj časa izpopolnjeval tudi Feri Novak. Novak je Murski Soboti z nizom realizacij med letoma 1931 in 1959 dal pridih sodobnega mesta, četudi je večina mestnega tkiva ostala poudarjeno provincialna. Nekaj vil, stanovanjski bloki pa tudi javni objekti niso celovito vzdrževani kot opus regionalno zelo vplivnega arhitekta, ki je med letoma 1934 in 1938 kot občinski arhitekt začel mesto urejati od temeljev (kanalizacija, pločniki, načrti za industrijski del mesta, mestno središče …) naprej. Nekateri objekti so bili tudi predrugačeni in bi terjali premišljeno obnovo.

Po Feriju Novaku so poimenovali razstavni paviljon, ki je od leta 1965 deloval pod okriljem Pokrajinskega muzeja Murska Sobota. Razstavni paviljon arhitekta Novaka je bil predhodnik sedanje Galerije Murska Sobota, ki kot samostojni javni zavod deluje od leta 1992.

Galerija, zasidrana v lokalno okolje
Galerija je močno zasidrana v lokalno okolje, kar med drugim izkazuje stalna zbirka, ki po uradnih podatkih s spletne strani galerije obsega 823 predmetov. V njej so močno zastopani umetniki iz regije, posebnost zbirke pa so dela, ki so bila odkupljena z jugoslovanskih bienalov male plastike in mednarodnih trienalov male plastike. V galeriji sproti spremljajo delovanje slovenskih umetnikov in v skladu s finančnimi možnostmi dopolnjujejo zbirko.

Kaj je galerija pridobila med letoma 2013 in 2023
Katera dela je galeriji uspelo pridobiti v obdobju 2013-2023, trenutno prikazuje razstava Nove pridobitve 2013–2023 – Izbor iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota. Boštjan Jurečič, ki si je razstavo ogledal, ugotavlja, "da večina novih pridobitev sodi v območje slovenskega visokega modernizma". Razstava sicer predstavlja zgolj izbor, saj je galeriji v tem obdobju uspelo pridobiti kar 198 del, torej skoraj četrtino obstoječega fonda. To je bilo v veliki meri mogoče zaradi donacij, ki so kot vir sredstev za odkupe za galerijo Murska Sobota v zadnjem času postale kar ključen mehanizem.

O oblikovanju zbirke je direktor galerije in kustos aktualne razstave Robert Imhof zapisal: "Pri načrtnem sestavljanju naše zbirke smo se odločali predvsem za kakovost, in ne za kvantiteto." Kakovost zbirke potrjuje tudi to, da so bila številna dela iz zbirke posojena za različne samostojne in skupinske razstave tako v Sloveniji kot v tujini ter publicirana v različnih strokovnih publikacijah.

Uveljavljeni umetniki iz regije
Več o razstavi in o tem, kako Boštjan Jurečič delo galerije Murska Sobota ocenjuje v kontekstu slovenske galerijske scene, sledi v današnjem Osmem dnevu. Naj samo še omenimo, da boste videli dela Gustava Gnamuša, Zdenka Huzjana, Andreja Jemca, Marjana Gumilarja in Roberta Černelča, če naštejemo le nekaj najbolj znanih med avtorji del v zbirki murskosoboške galerije.

Sorodna novica Robertina Šebjanič: "Zvočna onesnaženost morja je ena najbolj neumnih onesnaženosti"

Rojena Sobočanka je tudi Robertina Šebjanič, ki se je kot umetnica, ki deluje na presečišču znanosti in umetnosti, uspelo mednarodno uveljaviti. To trenutno dokazuje s samostojno razstavo v berlinskem muzeju umetne obrti (Kunstgewerbemuseumu), ugledni ustanovi, ki je del berlinskih državnih muzejev (Staatliche Museen zu Berlin).

Raziskovanje več vidikov pomena vodnih okolij
Robertino Šebjanič primarno zanimajo vodna okolja, njihove ekološke, geopolitične in kulturne realnosti. Tako je denimo pred nekaj leti v okviru rezidence na eni najstarejših oceanografskih postaj na svetu v zahodnobretanskem Roscoffu preučevala organizme, predvsem črve, nenavadnega biotopa, ki je pol dneva suh, pol dneva pa zalit z morjem.

Ukvarjala se je denimo tudi že z akustiko v vodi, trenutno najpomembnejša serija del pa sodi v večletni projekt ligofilija, ki vključuje raziskave dveh živali, ki sta domovanje našli v v temo zavitih vodnatih okoljih. Gre za aksolotla, ki živi v jezerih v bližini Ciudáda de Méxica in ki so ga z uničevanjem njegovega naravnega habitata začeli ogrožati že španski konkvistadorji, leta 2020 pa se je zaradi onesnaženja, povezanega s širjenjem mehiške prestolnice, znašel na robu izumrtja. Kako krhka je eksistenca človeške ribice, druge živali, ki je predmet aktualnih raziskav Robertine Šebjanič, pa so med drugim pokazale lanske poplave, ko je ribice odneslo na površje, kjer ne morejo preživeti.

Vpliv antropološkega odtisa na bitja, s katerimi si delimo svet
O temeljnem zastavku svojega dela je Robertina Šebjanič Meliti Kontrec povedala: "V kontekstu mojih projektov je vedno, da se večinoma ukvarjam s tem, kako antropološki odtis vpliva na druge organizme, s katerimi si delimo svet in tudi na kakšen način bi lahko zmanjšali svojo prisotnost oziroma jo popravili, da bi se stvari za bitja, ki so več kot človek, torej za vse druge entitete, ki so okrog nas, izboljšale; da bi se izboljšala njihova kakovost življenja."

Sodelovanje z znanstveniki
Robertine Šebjanič ne zanimajo zgolj znanstveni izsledki o predmetih njenega zanimanja. Kot umetnico jo zanimajo tudi zgodbe in miti, ki so se skozi zgodovino spletli okoli teh nenavadnih bitij, denimo našega jamskega 'zmajčka'. Zaradi narave njenega dela in če želi, da bi to bilo verodostojno, se Šebjanič tudi ne more ogniti sodelovanju z drugimi strokovnjaki. V primeru obravnavanja človeške ribice je tako sodelovala s kranjskim jamskim laboratorijem Tular, poimenovanim po naravni jami, ki jo je, kot piše na spletni strani laboratorija, v pleistocenskem konglomeratu reke Save pod Stražiščem v Kranju izdolbel droben potoček in v katero so leta 1960 naselili kolonijo človeške ribice.

Gregor Aljančič iz Tularja je o varovanju človeške ribice med drugim povedal: "Ker smo tudi sami ujeti v dojemanje človeške ribice kot turistične atrakcije, o tej živali zelo malo vemo. Premalo, da bi znali sploh načrtovati učinkovite naravovarstvene ukrepe, ki jo bodo ohranili v prihodnosti, čemur je Slovenija po lastni in evropski zakonodaji zavezana, a tega ne zmoremo izvajati."

Oblikovanje fantastičnih 'Wunderkammer'
Kot umetnica Robertina Šebjanič svoje raziskovalno delo sklene z razstavnimi objekti, ki imajo seveda tudi estetsko komponento. Za berlinsko razstavo je tako zasnovala dva 'kabineta čudes', ki spominjata na stare vitrine v naravoslovnih muzejih, inkubatorje ali stekleno laboratorijsko opremo in v katere je umetnica namestila znanstvene risbe in dokumente, steklene objekte, laboratorijsko opremo in še nekatere druge najdene objekte. Tako se obiskovalci 'potopijo' v temni svet aksolotla in proteusa, živali, ki imata zaradi svoje dolgoživosti in neobičajne sposobnosti regeneracije v času degradacije okolja in mračnih napovedi prihodnosti tudi simbolni pomen.

Vstop v nemško državno ustanovo je gotovo veliko priznanje za Robertino Šebjanič, o vrednosti tovrstnega umetniškega angažmaja pa Melita Kontrec ugotavlja: "S povezovanjem znanosti in umetnosti pa teme ne ostajajo skrite v laboratorijih, ampak spodbujajo razmislek, krepijo empatijo ter vplivajo na družbene in politične spremembe."

Sorodna novica Ko ovce zasedejo celotno kulturno četrt: dokumentarna opera Dolgočasne ovce, ki spreminjajo svet

Opera o dolgočasnih ovcah, ki spreminjajo svet
Morda se zdi nekoliko nenavadno, a o odnosu med živaljo in človekom govori operni projekt, ki tako kot delo Robertine Šebjanič povezuje umetnike in raziskovalce z različnih področij, konkretno filozofije, kemije, medicine, religije, umetnosti in zgodovine. Ovis Karmine Šilec je dokumentarna opera, ki vključuje 45 odstotkov gledaliških esejev, 30 odstotkov performansa in 25 odstotkov zvoka in glasbe in ki na podlagi obsežne raziskave zgodovino človeštva predstavlja prek ovce. Projekt ima naslov Dolgočasne ovce, ki spreminjajo svet

Idejna in umetniška vodja projekta Ovis Karmina Šilec je ovco izbrala, ker je njena dimenzija sobivanja s človekom osupljiva. Kot bomo izvedeli v prispevku Karmen Podlesnik Marčič: Ovce in ovčerejo najdemo na vseh celinah razen na Antarktiki; zgodovina sobivanja ovc in človeka je dolga; ovca ima tudi religijsko razsežnost – pomislimo na jagnje božje; bogata je tudi zgodovina motiva ovce v zgodovini likovne umetnosti in navsezadnje pomislimo na razvoj tehnike kloniranja in vlogo ovce v njej.

Vokalno gledališče Carmina Slovenica spodbuja razmislek o globljih vprašanjih človeka
Ovis je nadaljevanje projektov, s katerimi je Karmina Šilec želela spodbuditi razmislek o globljih vprašanjih človeka. O projektu pa je Šilec med drugim povedala, da gre za "nabor idej, ki dajo poslušalcu uvid v to /…/, kako človek vzpostavlja odnose z živalmi, kako se je živilska industrija, ne samo mesa, razvila, kako brutalno se izrablja živali, na kak način človek sobiva z živalmi, kje lahko mi na drug način vstopamo v prihodnji svet z nečloveško vrsto."

Karmen Podlesek Marčič projekt Ovis produkcijske hiše Carmina Slovenica ocenjuje tako: "Ovis je sodoben umetniški projekt, ki nagovarja ključne družbene teme današnjega časa. Z znanstveno natančnostjo zastavljen dokumentarec ponuja tudi vrhunsko umetniško doživetje in daje možnost gledalcu, da vstopi: ali kot ovca ali kot razmišljujoč subjekt."