zadovoljni ali pa ne, pogled srečanja je obrnjen naprej.

To, da na letošnjem, jubilejnem 45. Borštnikovem srečanju niso podelili nagrade za najboljšo uprizoritev, je že znano. Prav tako je že znano, da je Borštnikov prstan prejel igralec, širši Sloveniji znan predvsem po svojih komičnih vlogah, čeprav je treba dodati, da Janez Hočevar - Rifle ni zgolj in samo komik, ampak tudi odličen interpret resnejših vlog. In če združimo oboje skupaj in dodamo tudi napoved, da se za naš največji nacionalni gledališki festival obetajo časi sprememb, jasno nakazani že z letošnjim bogatim dogajanjem, potem gre verjeti, da se bodo v Mariboru v prihodnjih letih te tudi resnično godile.

"Naše gledališče je na zelo dobri poti"
O odločitvi žirije, ki ni podelila glavne nagrade festivala, je mogoče tako ali drugače razpravljati, vendar pa je dejstvo, da nagrada ni bila podeljena, nespremenljivo, in kot je za MMC povedal predsednik letošnje žirije Marko Peljhan, so podelili "tudi 13 zelo lepih nagrad, o katerih bi bilo lepo, da bi se govorilo". Na vprašanje, zakaj nagrada ni bila podeljena, je odgovoril, "da smo že v utemeljitvi zapisali, da nobena izmed letošnjih tekmovalnih predstav ni tako zelo izstopala, da bi si nagrado zaslužila, da bi mogoče podelitev nagrade le to razvrednotila, hkrati pa smo zelo jasno povedali, da je naše gledališče na zelo dobri poti in mislim, da je to samo spodbuda za prihodnost".
O odločiti žirije prav tako ne dvomi umetniška vodja festivala Alja Predan, ki pravi, da je ta legitimna in avtonomna ter da njeni člani za njo stojijo in so jo tudi strokovno utemeljili. Ob tem dodaja, da "moramo njihovo odločitev sprejeti, tudi če se z našimi pričakovanji ali pričakovanji večine ne sklada".
Končni povzetek letošnjega srečanja
10-dnevni festival je v Maribor pripeljal tako rekoč celotno slovensko gledališko srenjo – od že uveljavljanih igralcev, režiserjev, dramaturgov … do tistih, ki so na pot k tovrstni uveljavi šele stopili –, ki je naši in tuji strokovni, pa tudi laični javnosti prikazala, kaj se je v letošnjem letu na naših odrskih deskah godilo. Ob tem je festival ponudil še številna drugovrstna dogajanja, o katerih je bilo že mnogo zapisanega ali povedanega.
"Po vsem, kar je program ponujal, in tem, da smo ga skoraj 100-odstotno izvedli, so vsi zelo zadovoljni - od publike do nastopajočih. Odigrali smo 47 predstav iz Slovenije in tujine, ob tem pa se je zvrstilo še 35 drugih festivalskih dogodkov (odprtje razstave, dva mednarodna simpozija, javna branja, študentska produkcija, Literatura na cesti …). Poleg igralcev in tehničnih ekip je na srečanje prišlo 40 tujih strokovnjakov in gledališčnikov, ki so si ogledali naše predstave. K svežini festivala pa so mnogo prispevali tudi študentje AGRFT-ja, ki so bili ves čas dejavni in se udeleževali vseh predstav, pogovorov, sodelovali so pri odprtju programa ter pri bralnih uprizoritvah. In lahko rečem, da sem zadovoljna," je o 'izkupičku' festivala dejala Predanova.
Letošnji gospodar prstana – Rifle
Borštnikov prstan so začeli podeljevati pet let po ustanovitvi samega srečanja in letošnji dobitnik jubilejnega 40. prstana Janez Hočevar - Rifle (mimogrede, vzdevek je dobil, potem ko je vztrajno nosil znamko kavbojk Rifle in so tako postale njegov zaščitni znak še pred razvpitim šalom) je ob tem – poleg počaščenosti – občutil tudi malce bremena let. "Najprej se počutim počaščenega, ker gre za stanovsko nagrado in te v bistvu nagradijo kolegi. Po drugi strani pa se počitim starega, ker sem gledal spisek vseh, ki so Borštnikov prstan že dobili, in ob tem ugotovil, da sem vse nagrajence poznal."
Rifle se je prvič z gledališčem srečal, ko je po neopravljeni maturi v ljubljanski Drami dobil delo usmerjevalca žarometov, o katerem nam je povedal: "Usmerjanje reflektorjev je bilo super. Stal sem na mostu, usmerjal reflektorje in gledal vse te slovenske igralske legende, kot je Stane Sever, in sem si rekel: "Hej, to bi pa tudi jaz mogoče znal!" in se vpisal na AGRFT." In nato o igralskem poklicu, ki je na neki način lahko precej razgaljujoč, da je tako samo, če igralec oddaja preveč svojih intimnosti, da pa občinstvo vedno ceni, ko začuti, da gre pri igralcu za iskrenost.

O občinstvu in strahu pred njim
Občinstvo je za gledališke ustvarjalce bistvenega pomena. Brez občinstva njihovo delo ne bi pomenilo nič in prav zato je občinstvo verjetno najbolj relevanten kritik določene predstave; in kot tako je lahko njen najboljši prijatelj ali pa najhujši sovražnik. Na to je v svojem zahvalnem govoru, oblikovanem po načelu "zapisek sami sebi", v eni izmed alinej spomnila tudi, Ivana Djilas, dobitnica nagrade za režijo predstave Zasebno življenje (SNG Drama). In ko smo jo povprašali, koliko se režiserji bojijo občinstva, se je njen odgovor glasil: "Na smrt!"
K temu je še dodala, da ne pozna režiserja, "ki bi celo premierno predstavo zdržal v dvorani, po drugo strani pa nujno potrebujemo reakcijo publike". "Moramo vedeti, kaj si publika misli, ker če tega ne vemo, potem ne vemo, kaj se je pravzaprav zgodilo. Tako, da je med režiserjem in publiko neki nerešljiv konflikt; hkrati se je bojim in jo imam rada, ker brez nje moje delo nima smisla."