V okviru Borštnikovega srečanja je potekal simpozij, posvečen zgoraj opisanemu pojmu, s čimer so organizatorji Festival Borštnikovo srečanje in Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije (nacionalna sekcija AICT/IATC) pravzaprav želeli predstaviti položaj v katerem se je znašel gledališki kritik današnjih dni, in se zdi s tradicionalnega stališča rekontekstualizirano in reorganizirano. Gre predvsem za to, da kritiki pogosto niso več le končni presojevalci - v tem primeru - scenske (torej gledališke, plesne, operne ...) umetnosti, temveč v okvirih njenega nastajanja tako ali drugače tudi sodelujejo, bodisi kot svetovalci zasnove umetniških programov, selektorji, (so)snovalci festivalskih programov, moderatorji okroglih miz in diskusij, uredniki periodičnih in drugih publikacij, lektorji, lahko pa tudi kot preformerji.

Veliko vprašanj, nekaj odgovorov
Zastavljena tema v dvodnevnem razglabljanju seveda ni prišla do svojega dna, prav tako pa so se sodelujoči na simpoziju mestoma od zastavljene teme oddaljili, pri čemer jim ne gre zameriti zanikanja samega pojma. Tega je skoval Rok Vevar in opozoril na dejstvo, da interkritika kot pojem, v postmodernističnem duhu, ostaja brez dokončne definicije, in je kot tak odprt za pomene, ki naj bi jih začele ali celo določile razprave mariborskega simpozija.
Pri tem so se razprla vprašanja, kot so: kaj sploh žene kritika v obkritiške dejavnosti, torej oddaljitve od njegovega osnovnega namena, v kakšne konflikte ob tem vstopi in ali obstajajo tudi takšni ali drugačni konflikti interesov, ali ima kritik tudi moč vplivanja na okus gledalcev, ali je njegova naloga tudi angažma idr. Vendar pa so številni nastopajoči ob iskanju odgovorov na tovrstna vprašanja zašli tudi v opisovanje lastnih izkušenj, pri čemer so bili nekateri v podajanju svoje misli skozi prizmo osebne izkušnje bolj uspešni kot drugi.

Z rdečo gumijasto rokavico do sprememb
Kanadčan Don Rubin je tako prek dokaj kratkočasne zgodbe, predvsem pa povedane z dobršno mero vznesenosti, o pozivu na dvoboj z rdečo gumijasto rokavico, jasno nakazal, da sam v nalogi gledališkega kritika vidi tudi njegovo družbeno angažiranost. Rubin se je namreč kot v Severni Ameriki delujoči kritik preselil v Kanado, kjer pa tamkajšnja narodna gledališča v svoje repertoarje niso uvrščala domačih avtorjev, temveč predvsem "tuje mrtvece", kot je na primer Shakespeare. Sprva se v repertoarje ni vmešaval, temveč jih je sprejemal kot nekaj danega in zato tudi nespremenljivega. Potem pa je ob stiku s svojimi kolegi iz vzhodnega bloka (Rusi, Poljaki ...) ugotovil, da so oni, kar se tega tiče, precej bojevitejši in se tudi sam lotil angažmaja in nekega novopostavljenega direktorja kanadskega narodnega gledališča, ki je dobil prvo leto plačano samo, da bi potoval po Kanadi, ker tam pač še ni bil, izzval na dvoboj. Izzivanja na dvoboj pa brez rokavice ni. Pri roki pa so bile le rdeče (delavske) gumijaste rokavice.

A če izpustimo vse te "zaviralne momente" pripovedi je Rubin želel povedati predvsem to, da ima tudi kritik vpliv, s katerim lahko soustvarja gledališko dogajanje. Predvsem pa je v tem duhu poudaril tudi dejstvo, da naj bi narodna gledališča delovala v interesu svojega naroda, in zato ne pozabila na domače avtorje, kar pomeni, da je s tega stališča pomemben tudi angažma.

Konflikt interesov kritika v malem prostoru
V središču so se tako pogosto znašali diskurzi, nepovezani s situacijo, značilno za države, ki so primerljive s Slovenijo, ali vpetostjo v aktualno izkušnjo časa, kar je bil eden izmed pozivov slovenske sekcije (skoraj identična je po interesnih konfliktih različnih magnitud izkušnja Slovaške). V končni fazi pa se je izkazalo predvsem to, da je gledališki kritik z vsemi svojimi vlogami oziroma obravnavan termin interitika, (za zdaj?) še precej izmuzljiv. Tako je mogoče domnevati, da se kritiki svojih obkritiških dejavnosti lotevajo tudi zgolj zaradi eksistencialnih potreb, pri čemer pa je treba priznati, da mora temu prisostvovati vsaj nekolikšen delež želje.

Opozorjeno pa je bilo tudi na dejstvo, da nekdo, ki se je (ali pa se še) ukvarjal z gledališko kritiko, v očeh ostalega gledališkega telesa za vedno ostaja kritik, torej nekdo, ki bo pisal in presojal njihovo delo. Od tu je mogoče preskočiti na še eno obravnavano temo, ki pa jo je mogoče obravnavati le v slovenskem in z njim primerljivimi prostori, konflikt interesov. Predvsem so predavatelji želeli opozoriti tudi na dejstvo, da se kritik pogosto lahko znajde v vlogi nekoga, ki presoja delo ljudi, ki jih pozna ali je celo njihov prijatelj.

Bog kot prvi kritik
V končnem preseku se zdi, da se je na simpoziju z naslovom Interkritika bolj kot o zadanem pojmu govorilo o kritiki sami. Prišlo je celo tako daleč, da je bil - v šali - za prvega kritika imenovan Bog; ta je namreč ustvaril svet in nato svoje delo odobravajoče opazoval. A če je mogoče dodati, je imel Bog tu trojno vlogo; režiserja, gledalca in kritika - kar pa pojem interkritike že izniči.