Njegova igralska pot je, kot pravi, sestavljena iz številnih odprtih vrat: prvi stik z igralstvom je bil bolj kot ne naključen, a je bil "odmerek" tako močen, da ni bilo dvoma, da bo študiral igro, čeprav je imel prej drugačne želje. Na gimnaziji Kranj je Manca Izmajlova (takrat še Urbanc), ki je takrat študirala v Londonu, postavljala muzikal Brata, k postavitvi katerega je prišel po naključju, razloži hudomušno. "To je bilo obdobje, ko sem igral kitaro, take klišejske fore, ogenj in kitara, pa punce in komadi Preko Mure, preko Drave. Profesorica nas je videla in nama je s prijateljem rekla, ali bi prišla na avdicijo, da Manca pripravlja muzikal. Na avdiciji nas je bilo komaj dovolj, da smo zapolnili mesta, potem je bil pa to pravi gimnazijski hit. Oder me je v sekundi očaral, kot da bi me nekaj poklicalo. Tako sem začel razmišljati o akademiji in pristal na njej."

S svojim igralskim opusom navdušuje tako kritike kot občinstvo. Že kot študent je prejel študentsko nagrado Sklada Staneta Severja, Borštnikovo nagrado za mladega igralca, leta 2012 pa priznanje Združenja dramskih umetnikov (med drugim za odlično vlogo kurjača v Ponoreli lokomotivi) in tri leta pozneje nagrado Sklada Staneta Severja (za vloge Hansa Castorpa v Mannovi Čarobni gori, Parisa v Homerjevi Iliadi, Enesa v Vojnovićevi Jugoslaviji, moji deželi ter Maksa v Möderndorferjevi Evropi.) Trenutno ga lahko ujamete v sedmih vlogah, tudi kot izvrstnega Polikarpa in Izidorja Kalana v Tavčarjevi Visoški kroniki v režiji Jerneja Lorencija in Kalandra v Pipanovih Hlapcih, jutri pa bo v Mali drami zadnja letošnja premiera, Prekleti kadilci, po motivih Svetlane Marakovič.

Se vam zdi, da je človeku usojeno, kje pristane? Če sklepam iz povedanega, so se neke silnice v določenem trenutku poklopile, da ste pristali v igralskih vodah.
To je "poklic," poklicalo me je (smeh). Ja, mislim, da so stvari usojene. Ne da mislim, čutim, da je tako v mojem življenju. Stvari, kakor gredo iz ene v drugo, so vedno na pravem mestu. In po navadi me še vedno preseneti, tudi igralstvo me je; da razmišljam o eni stvari, češ to želim, potem pa od nekje drugje pride nekaj drugega in me prešine: "Ne to, to tu je moje življenje." Kot bi nekaj potrkalo name: "Ne, ne, z mano greš." In grem tja. Tako je prišlo tudi igralstvo.

V Dramo ste prišli že kot študent. Je bilo težko priti sam, ne z generacijo? Če zdaj pogledate nazaj, se vam zdi v retrospektivi to obdobje drugačno?
Zelo redko v življenju gledam nazaj. Niti na srednjo šolo, niti na akademijo, niti na to, kako sem prišel v Dramo, niti na to, zakaj in kako sem se znašel tu. Ni mi bilo težko. Ja, prišel sem sam. Neke druge generacije pred mano, na primer ko sta prihajala Emeršič, Šugman, so prihajale v skupini. Prišel sem sam. Tam je bil Marko Mandić, potem hitro tudi Igor Samobor (še preden je bil direktor), pa Janez Škof in Polona Juh, na katere sem se sprva pri delu navezoval. Nisem se generacijsko povezoval, ampak sem se igralsko navezal na starejše kolege. Ni mi manjkala ta moja generacija. Je pa res, da ko sta prišli Nina Ivanišin in pozneje Tina Vrbnjak, smo se začeli generacijsko povezovati.

Moja pot je v marsikaterem pogledu drugačna. Imel sem srečo, da ko sem prišel v Dramo, nisem imel težav z vprašanjem zaposlitve. S tem se mi ni bilo treba ukvarjati. Ne bežim od tega, da bi rekel, joj, imel sem srečo. Ampak vse je kar prihajalo: bil sem tu, vloge so prihajale, skratka, ni mi bilo težko. Bilo mi je super. "Tu imaš glavno vlogo v Oresteji. Marko Mandić je odpovedal in ti igraš namesto njega." Kaj hočeš lepšega?! Vse se mi je odprlo. Včasih pomislim, kako imajo eni velike težave, in se vprašam, ali bi jih tudi jaz moral imeti. Ampak ne, vsak ima svojo zgodbo, hvaležen sem, da je šlo pri meni gladko, da je bila moja pot do zdaj odprta.

Kako potrebno in pomembno je za igralca mentorstvo starejših kolegov?
Je pomembno. Predvsem se mi zdi pomembno, da začneš iskati svojo pot. Kot mlad igralec se začneš istovetiti s kolegi, kar je nujno oz. iščeš podporo. Hkrati se od kolegov učiš drila in obrti, učiš se od različnih, kar je dobro. Imel sem lepoto tega, da sem se, če pogledam nazaj, od zelo različnih. Marko, Igor, Janez, Polona, Nataša Barbara so vsi izjemni igralci, a vsak od njih v čisto svojo smer. Vsak je čisto drugačen. Tako sem imel veliko možnosti videti, kako nekdo dela. In hkrati se tudi v tebi samodejno prebuja, da nekomu slediš, da se učiš. Ne gre za to, da bi imel namen se od nekoga naučiti nekaj, to ni bilo v moji glavi zavestno, ampak v procesu dela se nevede učiš in rasteš ob drugih. Če je dober, tudi on pridobiva od tebe. Leta ne igrajo vedno vloge pri tem. Stvari so včasih obrnjene: se pa on od tebe uči nekaj drugega, mogoče začuti pri tebi kot mladem "ovnu" neko tekmovalnost in se potem ta zbudi tudi v njem.

To je neka nujnost na poti, hkrati pa v nekem hipu to začne odpadati: niso več pomembni drugi, ti moraš najti svojo pot. Moraš se odmakniti, tako kot se moraš odmakniti od doma. Tvoja pot je samo tvoja, to je bistvo, šele takrat se lahko začneš graditi.

Eden od zelo močnih prizorov v Visoški kroniki je, ko Izidor reče, da človek ni gospodar svojega življenja.
Izidor Kalan v Visoški kroniki ni gospodar svojega življenja, ker pusti, da oče vpliva na njega, ker nanj vplivajo družbene in družinske norme. Mislim, da človek lahko ali pa mora vsaj stremeti k temu, da se znebi družbenih in družinskih vzorcev. Kakorkoli nam to uspe, je ključno, temu moramo reči ne in se postaviti na lastne noge. Če to pomeni, da si gospodar lastnega življenja, ta beseda gospodar me malo zmoti, da ti pustiš te vzorce, potem je absolutno moj odgovor da, človek mora postati gospodar svojega življenja. Seveda pa so ti vzorci zahrbtni, v sebi nosimo svoje očete, mame, politike. … Dresirajo nas na vsakem koraku, če se lahko tako izrazim. Če pa nekje najdeš svojo pot, iskanje je seveda naporno, je pa to to. Se je vredno truditi v to smer. Ne da je človek gospodar, ampak da naj bo.

Milena Zupančič je nedavno v intervjuju dejala: "V lik vstopamo s pomočjo čustvenega spomina. Vstopiš v neko drugo usodo in se ji popolnoma posvetiš, a se zavedaš, da to ni tvoje življenje. Na odru imaš neskončen privilegij postati izjemen, čudežen človek, ampak to ni tvoje življenje. To ni oživljanje, je zgolj zavedanje, da si določen čas nekdo drug." Se strinjate z njenim videnjem?
Tudi, lepo je povedala. Ampak so seveda razlike ne samo med igralci, ampak tudi med vlogami. V kakšni vlogi vstopaš v čevlje nekoga drugega, v kakšni vlogi pa vstopaš v neke dele samega sebe. To ni egocentrizem. Meni se je velikokrat dogajalo, da sem nagovoril nekatere dele sebe. Ne nagovarjajo mene celostno, ampak del mene. Kje je moja jeza, kje je moj napuh, pa tudi to, kje je moja ljubezen, kje so moje lepe stvari. Ne gre torej samo za vstopanje v čevlje nekoga drugega, ampak tudi v vstopanje v lastne mini čevlje. So deli mene, ki jih nosim s seboj.

Je pa to verjetno osnovni postulat za notranjo rast?
Res je. Vprašanje je, koliko je za koga igralstvo notranja rast. Zame absolutno je. Mislim, da nobena vloga v življenju ne pride kar tako, niti najmanjša. Niti Usodno vino ne pride kar tako. Zato se mi zdi, da nobena stvar ni samoumevna. Ne morem stvari tako gledati. Mogoče bom kdaj drugače gledal na stvari, se bodo stvari spremenile, ampak zaenkrat razmišljam tako.

Kdaj rečete ne? Ravno v tem smislu, če stvari pridejo z namenom?
Rečem ne. Včasih se mi zdi, da v nekem hipu nekaj ni nujno potrebno. Recimo, dve, tri leta nazaj sem Usodnemu vinu rekel ja in mi ni niti malo žal, ampak v tem hipu bi rekel ne. Govorim o formatu serije, ne da bi rekel ne ljudem. Trenutno me zanimajo druge stvari. To, kar je Milena povedala, je absolutno fenomenalno in lepo. Meni je včasih težko govoriti gotove stvari o sebi. Težko je reči, to sem jaz, taka je moja igra, tako na odru funkcioniram. Danes ti povem tak odgovor, ob neki drugi priložnosti bodo pa moji odgovori drugačni. Ker je vse odvisno od materije, s katero se soočaš, in ona ti dostikrat narekuje, kam hodiš, ne ti njej. Trenutno se ukvarjam s Svetlano Makarovič. Naj "ona" meni pove, kako se bom ukvarjal z njo, naj njene misli in besede pridejo do mene, pa bom potem videl, kaj narediti z njimi. Pristop "to hočem, to mislim" je zame napačen. To razmišljanje je za teater smrt, potem ga ni več. To me ne zanima.

Vlogo kurjača v Ponoreli lokomotivi igrate šest let. To je kar dolgo obdobje, v katerem se je zgodilo marsikaj. Kako gledate na "svojega" kurjača pred šestimi leti in zdaj? Igrate drugače?
Veliko lažje je. Ta lokomotiva je vedno na poti, ko vstopimo nanjo, je telo že na njej. Telo kar samo igra. Lažje je lopato vrteti, kar je bilo na primer na začetku izjemno težko. Veliko manj stresa je. Na začetku je bilo drugače: je bilo več napetosti, potem se pa v nekem hipu to sprosti. To je predstava, v kateri vsi blazno uživamo, komaj čakamo, da je na sporedu. Je en tak "šus", gremo in aaaaa. Ene stvari daš ven, ko se tako prepotiš, ko je prisotna vsa ta glasba, ko nabijaš na klavirju. Res je super. Super je, ker v nekem trenutku se glava odklopi in ne razmišljaš več, ampak samo "pičiš". Je pa zanimivo: vmes se spreminjajo nazori, vmes se ti spreminjaš, doživljaš neke stvari, ampak lokomotiva ostaja taka, kot je. Zanimivo, da je že toliko časa na sporedu.

Se vam kdaj zgodi, da vam je super uiti v eno vlogo? Da imate sami sebe dovolj? Ali je to nemogoče: morate najprej pospraviti po svojem podstrešju, da se lahko prelevite v vlogo?
Včasih pa človek res rad pobegne na oder. Recimo, predstava Ponorela lokomotiva je taka. Kakšen dan je tak, ko iz hektičnega dneva, ko doživljaš marsikaj, greš na oder, kjer vse odmakneš. Včasih je pobeg, ampak ne gre za to, da bi bežal v nekoga drugega ali iz svojih misli, ampak gre bolj za pobeg na oder kot na prostor svobode in izražanja. Niso vse predstave take. Lorencijeve predstave pa so take, ko lahko greš in pobegneš na oder.

Z Lorencijem ste sodelovali pri več odličnih predstavah, ko govorita drug o drugem, iz vaših besed veje veliko medsebojno spoštovanje in tudi zaupanje. Ali je zaradi tega prisoten tudi pritisk pričakovanj ali ste to že prešli?
Vse to smo prešli. Pri nas, v Lorencijevi ekipi, ni niti malo pričakovanj. Vse je tako, kot je, tako kot si ti sposoben. To se je začelo že pri Ponoreli lokomotivi, neko zaupanje igralcu, ne zaupanje vloge, ampak zaupanje igralcu kot človeku. Takrat so začela odpadati pričakovanja, kakšna bi morala biti vloga, kakšno predstavo moramo narediti. Včasih mi gre na živce, ko me pred premiero na primer vprašajo: "Uuu, čez en teden je že premiera, ojoj." "Pa halo, saj čez tri mesece bo pa druga." Tako klišejski stavki se mi zdijo. Tako kot se mi zdi klišejsko, da si moraš ti blazno prizadevati, da oblikuješ neko vlogo, v smislu, da se moraš dokazovati. To se mi zdi res mimo, če se lahko tako izrazim. To sem doživljal pri 20 letih, pa pred 10 leti tudi še. Če začnem čutiti, da se moram nekomu dokazati, si takoj rečem, ne, to pa ne. Komu pa se moraš dokazovati? To so neki teatrski klišeji, ki obstajajo in morajo biti, ampak so res mimo.

Vaša odrska sproščenost se zdi zelo osvobajajoča.
Saj ni vedno. Saj to moraš tudi sebi večkrat reči, ne samo drugim.
Če se navežem na pogovor malo prej: večkrat ko človek tako osvobajajoče razmišlja in živi, bolj to ponotranji, bolj se to naseli vanj. Če ves čas dvomiš o sebi, verjetno ne boš najbolj samozavesten.
Teater je odločen svet, ki ima pravila. Ampak, kdo pa je rekel, da je to edino zveličavno merilo? Toliko kot je igralcev, toliko je ljudi. Vsak je svoj človek in vsak ima svoja pravila. V svetu svobode, kakršen je gledališče, ko si lahko privoščiš, da greš na oder in se počutiš doma, je lahko hkrati tudi izjemno veliko pravil in strukture. Ne privolim v to. Do neke mere seveda moraš, ne gre za to, da rušiš teater. Gre bolj za notranji svet, ni se ti treba izpostaviti in govoriti, kaj misliš, se mi pa zdi dobro, da si sam v sebi proti nekim pravilom, ki so lahko v svetu svobode gledališča dejansko zelo ostra.

V zadnjih letih je več predstav, ki dajejo velik poudarek glasbi. Igralci imate tako priložnost, da pokažete tudi tovrstno mojstrstvo. Na primer Visoška kronika, Ponorela lokomotiva, tudi naslednja predstava Prekleti kadilci je prepletena z glasbo. Ko na primer igrate klavir v Ponoreli lokomotivi, se zdite izjemno suvereni. Ste se glasbeno izobraževali ali je to kar mimogrede nabrano znanje, ki temelji na strasti?
Ne, zdaj se bom učil. Klavir se učim za predstave. Ene stvari so mi blizu, tako organsko so mi blizu. Ko sem se prvič usedel za klavir, pa ne poznam not, me je tako prevzelo, da bi lahko sedel tri ali pet ur. Neka vez je med mano in klavirjem, za katero upam, da bo šla v prihodnosti še v neko širšo sfero. Klavir je res fenomenalna stvar. Glasba je nekaj, kar je enostavno v meni. V nobeni glasbeni smeri nisem profesionalec, a mi je glasba tako blizu, da se sploh ne sprašujem o tem. Ne govorim o tem, da sem pevec ali pianist, ne, nisem, ampak vem pa, kaj me zanima in kaj mi je blizu in čemu bi rad sledil. Glasba na splošno in v gledališču je ena takih stvari. Tudi pri predstavah mi je zelo lepo, če je tudi sama predstava neke vrste glasba, če lahko tako rečem. Ne govorim o tem, da mi pojemo in igramo, ampak da so misli glasba, da so besede glasba, ki tvorijo simfonijo. Vibracija muzikalnosti v meni je prvinska. Koliko znam ene stvari in koliko ne, je eno vprašanje, koliko čutim, je pa jasno. V tem se lahko izgubim, to se mi zdi res izjemno ustvarjalno. V Lorencijevih predstavah smo imeli zelo veliko "sessionov", z našim skladateljem Brankom Rožmanom smo imeli skorajda žure na odru med vajami, pa na primer nekaterih stvari potem sploh nismo vključili v predstavo. Se je pa izjemno veliko dogajalo v nas in za nas, in to se je potem prek energije preneslo tudi na oder.

Kot pravite, nase kot na igralca gledate kot na raziskovalca. Recimo, da ste po toliko letih opremljeni že z zelo sofisticiranimi tehnikami raziskovanja. Se bojite rutine? Je ta v svetu igre sploh mogoča?
Bojim se je ne, je pa ne maram. Rutina me omrtviči, pa ne samo na odru, ampak tudi sicer. Rutina me uspava, jaz pa nisem rad uspavan. Če sem tu, v življenju, hočem živeti. Strah torej ni prava beseda, je pa odpor do rutine, to pa gotovo. Kakšen greh je v bistvu rutina. Greh do samega sebe.

Govorila sva o notranji odgovornosti igralca, da je zvest svojim načelom, da raziskuje sebe. Če postavimo gledališče v širši kontekst, lahko rečemo, da se od igralcev pričakuje družbeni angažma. Gledališče nastavlja ogledalo družbi. Letošnji program Drame se posveča Cankarju, ki nam v svojih delih tudi po toliko desetletjih ponuja, na primer v Hlapcih, zelo srhljivo podobo v ogledalu.
Ne verjamem množici besed. Pa to, da se nekdo bori. Temu ne verjamem. Mislim, da je to nujno, in absolutno sem na strani upora, vedno, ko je to nujno. Se mi pa ne zdi, da je stvar igralca, ampak da je to stvar človeka. Torej ne glede na poklic. O igralstvu ne razmišljam na način, da je moj poklic tak, ki mora opozarjati na družbene krivice, razmišljam pa tako o sebi kot človeku. Vendar pa ne razmišljam na način, da bom glasen, pa naj poudarim, da cenim te, ki to počnejo. To je nekdo drug, so tudi nekateri igralci taki, tudi politično gledališče je lahko izjemno vplivno. Toda, če gledam sebe, na to gledam bolj osebno, zadeva mene kot človeka in ne igralca.

Ko smo delali predstavo Lilium, smo se ukvarjali z revščino in takrat sem trčil v svoj balonček. V gledališču delamo različne predstave in misliš, da poznaš cel svet, v bistvu pa veš, da živiš v svojem balončku, zunanjega sveta pa ne poznaš. Pri tej predstavi smo začeli raziskovati, kaj je zunaj središča Ljubljane, kako živijo drugje. Ko smo začeli spoznavati pretresljive usode posameznikov, sem sebe ujel za rep. Rekel sem si: "Stari moj, ti se ukvarjaš z nekimi problemi, ki so tako minorni. " In kar je najhuje, da sem sam sebe videl v nekem velikem balonu. Človek pa živi drugače. Kako se na to odzvati?
To je verjetno dilema, s katero se ukvarja veliko ljudi. Verjetno je veliko, če se ob tem zaveš hvaležnosti in se naučiš stvari postaviti v pravo perspektivo.
Mislim, da ima to veliko povezavo tudi z otroki. Zdaj sodelujem z otroki na eni od osnovnih šol. V okviru šolskega procesa delajo predstavo, v kateri se vživljajo v vloge, veliko pa se pogovarjamo tudi tem, kakšno je ozadje. To je odlična priložnost, ko se lahko odpre pogovor o različnih temah. Sam nisem tam, da bi vzgajal otroke, slišim pa, kako razmišljajo, vidijo, kaj je zanje skupnost. To se dotika teme, o kateri se pogovarjava: kaj pomeni skupnost, kaj pomeni biti sam, kaj pomeni stopiti skupaj. In ravno zdaj se s tem ukvarjamo. Otroci delajo predstavo tudi zato, da so skupaj in da skupaj nekaj ustvarjajo. To je neizmeren zaklad za njih in zame. Kaj slišim od njih? Samo to si želim, da ne bodo v nekem trenutku, ko bodo stari 15 ali 20 let, zožili svojega razmišljanja, ampak da bodo čim dlje ohranili otroško širino.

Širina je gotovo stvar, ki ne manjka Svetlani Makarovič. Pred vami je nova predstava, še zadnja premiera te sezone v Mali drami Prekleti kadilci, ki je nastala po Svetlaninem istoimenskem delu in ki ste jo soustvarili z Nino Valič, Pio Zemljič in Janezom Škofom.
Svetlana Makarovič je fenomenalna. Svetlana Makarovič je oseba, ki je družbeno zelo angažirana. Ali pa tudi ne, odvisno. Nanjo lepijo veliko stvari in oznak. Piše genialne stvari in pove genialne stvari. Fenomenalna pesnica, šansonjerka je, v bistvu pa pove le, kar misli. Včasih pa seveda tudi piči. Se mi pa zdi super, da je v tej "naši kokoški" taka oseba, kot je Svetlana. Ko ona nekaj reče, si polovica države misli, da je fenomenalna, polovica pa, da je čarovnica. Prekleti kadilci so predstava o nestrpnosti, prek kajenja obračunamo z družbeno nestrpnostjo in "predsodkanjem".