Režiser Jernej Lorenci, ki te dni s preostalimi člani zasedbe v ljubljanski Drami pripravlja predstavo Biblija, prvi poskus, ki bo premiero doživela 19. aprila, je ob prihajajoči predstavi zapisal:"Velika in največja knjiga. In ta velika in največja knjiga je postajala vse večja in še večja. In še večja je postala. Postala je tako velika, da je bila že prevelika. In ko je postala prevelika, se je začela prazniti. In ko je postala še bolj prevelika, je postala tudi še bolj prazna. Napihovala in napihovala se je, ne da bi opazila, da se je skoraj povsem izpraznila."

O predstavi tako režiser kot ravnatelj Drame Igor Samobor in tudi igralci pravijo, da je ponižna do vira in da nastaja predstava, ki preizprašuje precej klasična eksistencialna vprašanja o položaju današnjega človeka. Nastala pa je kot nekakšna logična posledica dosedanjega dela Jerneja Lorencija in njegovega zanimanja za stara besedila. Pri postavljanju predstave na oder so ga zanimale majhne stvari: kako ta besedila zvenijo, kako misliti besedilo in kontekst ter njuno razmerje, pa kako malo pozabiti na kontekst. Zanima ga tudi, kako bodo gledalci s svojimi konteksti postali tekst predstave, je povedal na današnji novinarski konferenci.

Hebrejska Biblija prek Septuaginte v Staro zavezo
Biblija je ena izmed najbolj prevajanih, natisnjenih in branih knjig, njeni avtorji so bolj ali manj neznani, predvsem pa jih je kar precej, sploh glede na to, da je nastajala več stoletij. Začetki pisanja Biblije so precej nejasni, po vsej verjetnosti pa segajo v zadnja stoletja 2. tisočletja pred našim štetjem. Pravi razcvet je po vsej verjetnosti doživela v času prvih jeruzalemskih kraljev Davida in Salomona, razvijala se je s selitvijo Judov v t. i. "babilonsko sužnost" in se dopolnjevala v dobi helenizma, ko je v Aleksandriji okoli leta 250 pred našim štetjem nastal prvi grški prevod Biblije Septuaginta. S Septuaginto je krščanstvo sprejelo judovske spise, kar pomeni, da je iz hebrejske Biblije nastala Stara zaveza.

Vse človeško je v Bibliji
Človekov odnos do Biblije se je od antike do danes korenito spremenil; če je od zgodnjega krščanstva veljalo vstajenje med kristjani za absolutno resnico, je do te v moderni dobi marsikateri človek zadržan. Biblija je z nami vso krščansko zgodovino in še dlje, je del oziroma eden izmed temeljev naše civilizacije in v sebi združuje tako rekoč vse, kar človek je in kar je bil. Ne glede na industrializacijo družbe, obračanje v solipsizem in avtocentrizem, je v Bibliji že od nekdaj zapisano vse, kar je lastno posamezniku; od potrebe po ljubezni, hrepenenje, osamljenost in vse druge stiske do sovraštva, okrutnosti, zatiranja (sebe in drugih). Predvsem pa je Biblija še danes pogosto razumljena kot nekakšen skupek navodil za življenje, izbor nasvetov, ki pa so seveda tako ali drugače postavljeni v različne pozicije in interpretacije.

Postavljanje Biblije na oder je vsekakor zahtevno delo, ki se ne glede na to, da gre za interpretacijo manjših delov s fokusom na posameznih motivih, ne more izogniti razmisleku o celoti, kot je v gledališkem listu zapisala Tjaša Mislej. Kot je še zapisala, je ustvarjalna ekipa pri poskusu uprizarjanja Biblije za izhodišče vzela raznolika svetopisemska besedila, med njimi so tudi Visoka pesem, Pridigar ali Kohelet, Ezekijel in Jobova knjiga.

O ljubezni v vseh njenih razsežnostih
Najbolj znana in posledično tudi izstopajoča je Visoka pesem, ki sicer izstopa tudi iz konteksta samega Svetega pisma. Prva vrstica pesmi pravi, da je to "Pesem pesmi, ki je Salomonova", iz česar je mogoče sklepati, da je avtor pesmi judovski kralj Salomon (opeval naj bi lepo Šulámko). Splošno znano je, da so Visoko pesem pogosto razlagali kot erotično pesnitev, čeprav njena alegorična razlaga pravi, da opisuje ljubezen med Bogom in izraelskim ljudstvom oziroma ljubezen med Kristusom in Cerkvijo ali posameznikom oziroma verno dušo.

Pridigar je popolnoma drugačno besedilo, ki v marsičem spominja na moderno filozofsko besedilo, spominjajoč na Camusev Mit o Sizifu; dotika se predvsem vprašanj o človekovi minljivosti in obstoju. Knjiga o Jobu pa pravzparav zgodovina izraelskega ljudstva in njegovih preizkušenj, ki jih je bolj ali manj srečno prestalo. Lahko pa se seveda bere tudi kot zgodba posameznika, ki ga preizkuša Bog.

Igrajo ...
Kot pravijo ustvarjalci predstave, v besedilo niso posegali, na vajah so se dogajali le izbori po predlogu dramaturga Matica Starine in Lorencija. Na vajah so prebirali dele Biblije in na neki način bo tudi predstava taka - kot knjiga se bodo odprli najprej drug drugemu in nato občinstvu. V predstavi igrajo Janez Škof, Marko Mandić, Nina Ivanišin, Nataša Barbara Gračner, Gregor Zorc, Jernej Šugman, Pia Zemljič, Aljaž Jovanović in Tina Vrbnjak. Sodelovali pa so še scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Belinda Radulović, skladatelj Branko Rožman, oblikovalec luči Pascal Mérat, koreografinja Kaja Lorenci in lektorica Tatjana Stanič.