V naslovni vlogi se bosta izmenjavala Branko Robinšak in Jure Kušar, v operi pa nastopajo tudi Marko Kobal, Vlatka Oršanič, Mirjam Kalin, Robert Vrčon, Saša Čano, Božena Glavak in drugi. 15 solističnih vlog bosta poustvarili dve pevski zasedbi. Režijo za predstavo, za katero je libreto napisal Luigi Illica, je prevzel Lutz Hochstraate, pevce in glasbenike pa je skozi zgodbo o mladem pesniku, ki med francosko revolucijo konča pod giljotino, vodil dirigent Loris Voltolini.

V Ljubljani po 27 letih
Nazadnje so opero v Ljubljani uprizorili pred 27 leti, za ponovno postavitev pa so se odločili, ker spada med klasiko svetovnih opernih odrov, poleg tega prispeva k zgodovinskemu pregledu opernega dogajanja, za izvedbo opere pa imajo trenutno v Ljubljani tudi dovolj solistov. Delo italijanskih avtorjev bodo poustvarili v izvirniku, v pomoč pri razumevanju pa bodo obiskovalcem slovenski nadnapisi.

Premiera z ovacijami
Krstno so opero izvedli 28. marca 1896 v milanski Scali, premiero pa so spremljale velike ovacije, čeprav je v glavni vlogi nastopil do takrat precej neuveljavljen tenorist Giuseppe Borgatti, ki je vskočil namesto prej predvidenega pevca. Ljubljanska premiera je sledila 37 let po krstni izvedbi. Libreto je prevedel Niko Štritof, tudi kasnejši dirigent uprizoritve. Pesnika je upodobil Jožef Gostič, v vlogi Madelaine pa je nastopila Gjungjenac.

Pisana kostumografija Bettine Richter
Za tokratno postavitev je scenografijo ustvaril Rudolf Rischer, v kostumografijo francoske družbe 18. stoletja pa se je poglobila Bettina Richter. Kostumografka, ki je z ljubljansko operno hišo že sodelovala, je ustvarila pravo pašo za oči, ki bo prikazala družbo vseh slojev. V prvem dejanju je tako nastopajoče oblekla v svilo, ozke korzete in bele nogavice, na glave pa jim je poveznila obvezne lasulje. V ostalih treh prizorih pa glavno besedo na odru prevzamejo nižji sloji, katerih predstavnike je Richterjeva oblekla v lanene, bombažne in pletene kostume, okrašene s prepoznavnimi modnimi dodatki.

Zmes verizma in historicizma
Opera Umberta Menottija Marie Giordana je značilni primer kombinacije verizma in historicizma. V ospredju zgodbe je pesnik, ki je v prvem dejanju, postavljenem v leto 1789, vnet zagovornik revolucije, kasneje pa se spremeni v njenega gorečega nasprotnika. A v naslednjih treh dejanjih, ki se dogajajo leta 1794, je v ospredju ljubezenska zgodba med Andreo in lepo Madeleine, ki se konča nesrečno, s pesnikovo smrtjo.

Navdih v zgodovinskih dogodkih
Andrea Chénier je bilo Giordanovo najuspešnejše delo, čeprav so bile priljubljene tudi opere Fedora, Siberia in Madame Sans-Gêne. Skladatelj, ki se je izučil na neapeljskem konservatoriju, je snov najraje črpal v zgodovini, še posebno pa sta mu bili pri srcu carska Rusija in čas francoske revolucije.