V življenje na postaji se s prihodom 'čarovnika' začno vrivati čudni dogodki, iluzije postanejo realne in absurdni dogodki malega sveta brezdomcev preraščajo v metaforo beckettovske izgubljenosti sodobnega človeka. Foto: SNG Nova Gorica
V življenje na postaji se s prihodom 'čarovnika' začno vrivati čudni dogodki, iluzije postanejo realne in absurdni dogodki malega sveta brezdomcev preraščajo v metaforo beckettovske izgubljenosti sodobnega človeka. Foto: SNG Nova Gorica
Hristo Bojčev
Bolgarski politični satirik in komediograf Hristo Bojčev je za svoje igre prejel že številne nagrade in z njimi osvojil gledališke odre Evrope, Amerike, Azije in Avstralije. Na Slovenskem bo prvič predstavljen s komorno igro Orkester Titanik.

Iluzija je nekaj največjega, kar človek ima, krepi ga, da zdrži življenje do konca.

Hristo Bojčev
Orkester Titanik
Orkester Titanik je gostoval že po vsem svetu, lani tudi v Avstraliji.

Na oder novogoriškega Narodnega gledališča se je namreč pripeljal prav poseben bolgarski medved: tak, ki vozi vlak. To je namreč komični vrhunec predstave Orkester Titanik bolgarskega dramatika Hrista Bojčeva, ki jo je režiral Matjaž Latin, v glavnih vlogah pa nastopajo Iztok Mlakar, Gorazd Jakomini, Branko Ličen, Mira Lampe Vujičić, Primož Pirnat in Bine Matoh.

Najsvetlejša gledališka zvezda v Bolgariji
Po krizi bolgarskega gledališča v osemdesetih letih (zadnjem desetletju komunističnega režima) so devetdeseta leta 20. stoletja prinesla izjemno raznolikost eksperimentalnih iger in uprizoritev, oblikovale so se alternativne zasebne gledališke skupine in zasebna gledališča. Nekatere skupine so se obdržale, druge razpadle, sled, ki so jo pustile za sabo, pa je bila nadvse pomembna za nov obraz bolgarske kulture. Največkrat nagrajeni bolgarski dramatik postkomunističnega obdobja pa je prav avtor Orkestra Titanik, Hristo Bojčev.

Orkester Titanik, ki ga je podnaslovil kot "žalostno komedijo", je Bojčev napisal leta 2000. Kot je za njegovo dramatiko značilno, v njej nastopajo ljudje z roba družbe, od sveta pozabljeni in zavrženi osebki (idejo zanje je našel pri klošarjih iz domače ulice), ki hrepenijo po nečem, kar ni zdaj in tukaj, ki iščejo svojo Utopijo in še vedno verjamejo v mit o lepšem življenju na Zahodu in da bo jutri bolje, kot je danes.

Klošarski Harry Houdini
Ujeti so v nekakšnih vicah brez dolčnega prostora (na železniški postaji), časa (ure kažejo, kdaj gredo mimo vlaki, ki se ne ustavljajo), skupnosti (na nikogaršnji železniški postaji zdaj živijo klošarji). Edina rešitev je čudež. In tudi to se zgodi – mimo gre vlak, ki ga vozi medved in izvrže novega izgubljenca, iluzionista, ki je v zameno za dnevne doze alkohola druščino pripravljen učiti velikih magičnih trikov.

Balkanska ležernost še podčrta absurd
Dogajanje "Bogu za hrbtom" nekje na Balkanu, zaznamuje balkanski humor oziroma avtorjeva očaranost s tem, čemur pravimo balkanska miselnost, v dobrem in slabem pomenu besede. Bojčev spretno prestopa iz dramskega v komično in nazaj ter prepleta realizem, absurd in liričnost, dokler občinstva ne popelje v svet iluzije, v svet, kjer je mogoče prav vse, kakor v gledališču.

Dolga kilometrina
Orkester Titanik so po krstni izvedbi leta 2002 v sofijskem gledališču Mladegki teatar uprizorili še v Avstraliji, Litvi, na Slovaškem, v Turčiji, Rusiji, Makedoniji, Nemčiji, na Hrvaškem in na Poljskem. V naslednjem letu načrtujejo uprizoritvi Orkestra še v Bukarešti v Romuniji in Dakarju v Senegalu.

Iluzija je nekaj največjega, kar človek ima, krepi ga, da zdrži življenje do konca.

Hristo Bojčev