Za šestega nagrajenca festivala, ki ga organizira ustanova La Biennale di Venezia, je Kyliána predlagal direktor festivala brazilski plesalec Ismael Ivo. Dolgoletni koreograf ansambla Nederlands Dans Theater navdušuje s koreografijami, ki so klasične v strukturi, moderne v načinu gibanja telesa in katere zaznamuje nenehna evolucija estetske forme. Kylián že 30 let slovi kot koreograf, ki ključno prispeva k razvoju plesne tehnike in koreografije.
Večno iskanje helenistične lepote
O sebi Jirí Kylián pravi, da je predvsem iskalec lepote in pozitivne energije. Obe sta medsebojno tesno povezani oziroma ne moreta ena brez druge, brez njiju pa tudi ni dobre baletne predstave. Jirí Kylián verjame v univerzalno lepoto, katero po svojih besedah išče v vsakem posamezniku, v vsakem plesalcu, katerega sreča. "Verjamem, da je identifikacija te lepote, te pozitivnosti, moja dolžnost," pravi Kylián, ki obenem poudari, da lepota, o kateri vedno znova govori, ni lepota v pomenu, ki so ga besedi lepota pripisovali stari Grki klasičnega obdobja antične grčije. Veliko bolj gre tukaj za helenistični prikaz lepote, ki lepo išče tudi v nenavadnih, celo disharmoničnih rečeh in pojavih.
Niti klasika niti sodobnost
Disharmonija je tisto, kar Kyliánu številni očitajo. Koreografije diplomanta praškega konzervatorija, ki je šolanje nadaljeval na ugedni britanski kraljevi baletni šoli (Royal Ballet School), namreč za številne niso ne 'tič ne miš'. Nekatere kritike namreč zelo moti Kyliánovo drzno mešanje klasične in moderne plesne govorice, oziroma kot je nekoč zapisal sodelavec revije New York Magazine, naj bi šlo za sicer lepo, a konceptualno nekoliko sporno mešanje klasičnega baleta z 'grahameskno' (izraz se navezuje na Martho Graham, eno izmed pionirk modernega plesa) govorico.
Lepota že, a brez sporočilnosti
Prvi veliki uspeh je Jirí Kylián dosegel leta 1978, ko je mednarodno plesno javnost navdušil s predstavo Sinfonietta na glasbo svojega rojaka Leosa Janaceka. To je bila ena prvih koreografij, ki jih je Kylián ustvaril za nizozemsko skupino Nederlands Dans Theater, s katero sodeluje že vse od leta 1973 in za katero je do danes ustvaril približno 50 produkcij. Prepoznavnost si je Kylián sicer izgradil predvsem od sredine osemdesetih naprej, ko je začel razvijati svoj značilni abstraktni in nadrealistični ples, kateremu nihče ne odreka lepote, zato pa mnogi namigujejo, da gre za vsebinsko in sporočilno precej prazen ples.
Sporočilno reven ples ali ne, z njim je Jirí Kylián zaslovel kot eden najbolj prepoznavnih sodobnih koreografov, čigar predstave so zares prikaz lepote telesa in gibanja. Najbolj znamenite Kyliánove koreografije, kjer se izraža tako imenovani čisti ples, v katerem ima gibanje telesa prednost pred glasbo oziroma zadnje včasih celo ne potrebuje, so No More Play (1988), Falling Angels (1989), Sweet Dreams, Sarabande (1990), Petit Mort (1991), As If I Never Been, No Sleep Till Dawn (1992), Whereabouts Unknown (1993) Tiger Lily, Double You (1994), Arcimboldo, Bella Figura (1995), Tears of Laughter (1996), Wings of Wax (1997), A Way A Lone, One of a Kind, Indigo Rose (1998), Half Past, Doux Mensonges (1999), Arcimboldo 2000, Click-Pause-Silence (2000), Birth-day (2001), 27’52”, Claude Pascal and When Time takes Time (2002), Far too close in Last Touch (2003), Sleepless (2004) in Toss of a Dice (2005).
Polona Balantič