Pred 24 leti se zavesa za predstavo Der Müll, die Stadt und der Tod (Smeti, mesto in smrt) Rainerja Wernerja Fassbinderja ni zares dvignila. Judovski skupnosti je z eno prvih složnih intervencij po drugi svetovni vojni uspelo preprečiti premiro drame, za katero so bili prepričani, da je antisemitska. A po dobrih dveh desetletjih je predstava, o kateri nemški Judje niso spremenili mnenja, včeraj zvečer vendarle prvič zaživela na odru gledališča Theater an der Ruhr v Mülheimu.

Z leti ni sporočilo nič manj sovražno
Dieter Graumann, podpredsednik nemškega judoskega državnega sveta, je dramo označil za "neokusno" in izrazil mnenje, da producenti z njo skušajo rušiti tabuje, obenem pa očitno ne razumejo, da so žaljivi. "Drama je bila antisemitska in je še vedno antisemitska, to se ni spremenilo," je komentiral za der Spiegel.

Klišejska upodobitev pohlepnega judovskega špekulanta
Dramo, ki jo je Fassbinder leta 1975 napisal po predlogi romana nemškega pisatelja Gerharda Zwerenza, so uprizorili v okviru režiserjevega "trojčka" - s predstavama Nur eine Scheibe Brot (En sam kos kruha) in Blut am Hals der Katze (Kri na mačkinem vratu). Režira jo Roberto Ciulli, gre pa za zgodbo o bogatem judovskem veleposestniku, ki kupuje posestva in jih prodaja po višji ceni. Svojo ljubico (prostitutko) na koncu izrabi in ubije, ker je prepričan, da je njen oče, nekdanji nacist, kriv za smrt njegove družine. Še posebej veliko zgražanja je zbudila naslednja replika: "Žid nas bo izcuzal do suhega, pije nam kri in nas peha v nesrečo - samo zato, ker je Jud in smo mi torej krivi? Če bi ostal, od koder je prišel, ali pa če bi ga zaplinili, bi lahko ponoči mirneje spali."

Pometanje "Smeti" pod preprogo
V času nastanka so v drami mnogi videli poskus relativizacije nacističnih zločinov. Avtor jo je skušal na oder postaviti že leta 1975, ko javnost nanjo sploh še ni bila pozorna, a je iz strahu pred odzivom igralsko zasedbo razpustil, še preden so končali vaje. Škandal je izbruhnil šele naslednje leto, ko je drama izšla v knjižni obliki: kritiki so napadli seksistični in rasistični jezik ter se užalili zaradi stereotipov, predvsem neimenovanega "bogatega Juda". Naslednje poglavje: na predvideno noč premiere leta 1985 (v Frankfurtu) so protestniki iz občinstva tik po začetku skočili na oder in preprečili nadaljevanje predstave. Naslednji poskus postavitve, tri leta pozneje v gledališču Maxim Gorki v Berlinu, je bil odpovedan še prej kot v zadnjem hipu, saj Osrednji zbor judov v Nemčiji ni hotel sodelovati z ničemer, kar bi imelo zvezo s predstavo. Z njo so obračunali tudi v medijih: Stran s "Smetmi", je denimo pozivala naslovnica Spiegla.

Nazorov lika ne gre mešati z načeli avtorja
Fassbinder, ugledni nemški režiser, igralec, producent in pisatelj v šestdesetih in sedemdesetih letih, je leta 1976 v svoj zagovor izjavil, da antisemitske tirade v predstavi ne odražajo njegovih osebnih stališč. Podobno danes meni Helmut Schäfer, dramski svetovalec gledališča Theater an der Ruhr, ki opozarja, da gre zgolj za "odraz nemških nazorov tistega časa". Včerajšnja premiera je bila razprodana, nemški mediji pa tudi niso poročali o incidentih.

Rainer Werner Maria Fassbinder (1945-1982) velja poleg Wernerja Herzoga, Wima Wendersa, Volkerja Schlöndorffa in Alexandra Klugeja za enega ključnih predstavnikov nemškega novega filma (Der Neue Deutsche Film). Novi nemški film velja za slog, ki je bil v Zahodni Nemčiji aktualen v 60. in 70. letih. Namen teh filmov ni bil zabavati, ampak v ljudeh vzbuditi strast do razmišljanja o videnem. Smrt ekscentričnega Fassbinderja - kmalu po svojem 37. rojstnem dnevu je umrl zaradi prevelikega odmerka kokaina in uspavalnih tablet - velja za simbolični konec te svojevrstne filmske usmeritve. V pičlih 13 letih kariere je posnel več kot 40 filmov, s katerimi je sicer hitro požel odobravanje filmskih kritikov (najprej tujih, nato šele domačih), ne pa tudi širšega občinstva.

Vsem se je znal zameriti
Širšo prepoznavnost je dosegel šele ob koncu 70. let oziroma tik pred smrtjo s filmi Zakon Marije Braun, Lili Marleen in Lola. Z načrtno provokativnimi izjavami v intervjujih je skrbel, da je bil reden gost naslovnic časopisov. Feministke so ga obtožile mizoginije, češ da ženske predstavlja kot sokrive za lastno zatiranje, Grenke solze Petre Kant pa so odpisali kot seksistične in homofobne. Konservativci so ga napadali zaradi zvez z radikalno levico, marksisti pa so ga odpisali zaradi filma Tretja generacija. Fassbinder sam se pred včasih izrazito osebnimi napadi ni branil: nasprotno, zdelo se je, da jih z razvpitim življenjskim slogom, ki so ga simbolizirali črna usnjena jakna, baretka, temna očala in večno mrk izraz, le še spodbuja.