Ali pa poznate pisano menažerijo lisic, mačk in medvedov, ki krasijo njene keramične krožnike, ter nakvačkane "stvore" - kapibare, lemurje in pande - ki so postali njen zaščitni znak in prodajna uspešnica. Marsikdo pa ne ve, da prav ta škotska oblikovalka v teh dneh v Lutkovnem gledališču Ljubljana z Ivano Djilas in njeno ekipo soustvarja novo lutkovno predstavo. Zanjo je to prva tovrstna izkušnja, a za zdaj pozitivna: "V resnici sploh še nisem videla nobenega odigranega segmenta zgodbe, pa sem že navdušena, da je vse tako, kot sem si predstavljala – in v resnici še boljše."

Medved in mali (gre za nemško pravljico izpod peresa Katje Gehrmann) je na prvi pogled precej preprosta zgodbica o izgubljenem jajcu, iz katerega se izvali raček. Ker na celem širnem svetu najprej zagleda medvedji obraz, je prepričan, da je tudi sam medved. V namišljenem gozdu, po katerem lomastijo živalski protagonisti zgodbe, se skrivajo relevantna vprašanja za male gledalce, starejše od dveh let: predstava, ki bo krstno izvedbo doživela 26. aprila, načenja temo strpnosti in sprejemanja drugačnosti - teme, ki so trenutno več kot aktualne, čeprav (pre)pogosto pozabljane. Ivana Djilas, ki Medveda in malega v LGL-ju režira, prav te pravljice seveda ni izbrala po naključju: "V tem našem okolju, ki je precej etnično in kulturno monotono, je treba resnično delati za to, da se otroci srečajo z drugačnostjo. Da se do otrok drugačne barve kože nehamo obnašati, kot da so eksotika, in do otrok s težavami, kot da so ovira."

"Medved in mali je knjiga za majhne otroke, ne mikro, za take, ki lahko že sledijo enostavni, repetitivni zgodbi. In Donnini liki izhajajo iz estetike, ki je tej starosti blizu, so dvodimenzionalni, enostavnih, mehkih linij, živih, a ne kričečih barv, velikih oči in z veliko značaja. Čeprav ima že slikanica čudovite risbe, se nam je zdelo, da je Donnina estetika bližja odru." Tako nastaja predstava, ki bo pravzaprav cela nakvačkana - vključno z liki, oblačili njihovih lutkarjev in celo kuliso v ozadju.

Zakaj bi iskali približek doma, če je "original" v Londonu?
Ivano Djilas smo seveda vprašali tudi, kako je sploh prišla na idejo, sodelovanje predlagati prav Donni Wilson - ustvarjalki, ki niti z gledališčem niti s Slovenijo doslej ni imela kakih posebnih vezi. "Režiserji na začetku projekta še ne vemo, kako bo predstava na koncu videti. Vedno se začne iz nič, domišljijo ti vzburi nekaj - zgodba, tema, način uprizarjanja, vse ostalo je treba še domisliti," pojasni Djilasova. "Raziskovanje, iskanje navdiha se odvija kako leto ali več pred začetkom prvih vaj in je eden najlepših vidikov dela pri predstavi. Včasih sem ure in ure sedela v knjižnicah in listala knjige, zdaj, priznam, veliko časa preživim na spletu. Ljudje po vsem svetu delajo čudovite stvari. In tam je bila Donna, oziroma njeni stvori. Prav medved, ptiček in lisica, ravno tisti liki, ki jih imamo v pravljici. Spominjali so na otroške risbe in premogli so toplino, kakršno ima "dekica" za tolaženje. Sprva sem razmišljala, kdo v Sloveniji dela take stvari, da bi skupaj ustvarili kaj podobnega. Potem sem dojela, da je Donna Wilson prav tako nekdo, ki se s svojo estetiko prebija in bori za prepoznavnost in prostor. In da London pa res ni tako daleč in da do tja ni tako drago priti. Iz Lutkovnega gledališča smo ji pisali in bila je navdušena. Imela je že izkušnjo inštalacije, fotografije, animacije stop motion, gledališke predstave pa še nikoli ni delala. Do zdaj."

Wilsonova ni bila nad idejo nič manj navdušena kot režiserka sama. "Včasih zjutraj vstaneš in te v nabiralniku čaka e-pismo, ki ti odpre vrata do fantastičnih novih priložnosti. Lutkovno gledališče je stopilo v stik z mano; poiskala sem jih na spletu in zdeli so se mi super ustanova. V mojem ustvarjanju so v resnici že od prej vsi elementi gledališča, a jih še nikoli nisem sestavila."

Prvemu stiku je januarja sledila pot ljubljanske ekipe v London, kjer so se dogovorili o vseh podrobnostih; nadaljnja dogovarjanja so – vse do začetka aprila, ko je Donna prvič obiskala Ljubljano – potekala na daljavo, večinoma prek Skypa. "Veliko lažje je z nekom debatirati o določeni temi, če sta v istem prostoru. Pri sodelovanju na daljavo je ogromno zamikov: porodi se ti vprašanje, na katerega ne dobiš odgovora, dokler se ne priklopimo spet vsi na Skype," je iskrena oblikovalka. "Ni nekaj najlažjega, je pa izvedljivo. Če ne bi imela dveh majhnih otrok, bi verjetno v Ljubljano prišla prej in večkrat, tako pa ju ne maram preveč puščati samih. Seveda pridem na premiero, ampak takrat bom pripeljala kolege iz službe!"

Daljši gobčki, okretnejše okončine ... in pot v Litvo
Za tehnično preobrazbo Donninih prepoznavnih likov v lutke je bila odgovorna ekipa Lutkovnega gledališča. "Na že obstoječe, znane obraze medveda in lisjaka smo dodali kanec tretje dimenzije - dobili so nosove, s katerimi lahko migajo, podaljšali smo jim roke in noge, da z njimi lažje hodijo, in naredili načrt, kako bo igralec lahko animiral "blazino"," razloži Djilasova. "Nekatere like smo predelali v namizne lutke, druge v mimične, tretje pa kar animiramo kot predmete. Odločali smo se glede na akcije, ki jih morajo lutke narediti. Medved pleza in je velik, ptič je ljubek in posnema, veliko gobca, lisjak se smuka, in tako naprej. S tehnologom Zoranom Srdićem Janežičem sva Donni nesla prototipe, ki so jih naredili v LGL-jevih delavnicah. Po tem smo si veliko dopisovali in si stvari pošiljali po pošti. Niti ne bi bilo tako zapleteno, če ne bi paketi namesto v Ljubljani občasno pristali v Litvi ..."

"Že že ... ampak kaj boš pa zares počela v življenju?"
"Ko sem študirala na Royal College of Art, sem se potrudila, da sem vzela tudi predmet mešanih medijskih tekstilov, nisem pa si mislila, da se bom kdaj preživljala z izdelovanjem svojih bitij," se svojih začetkov spominja Donna. "Začela sem s punčkami, ki so bile sicer malo bolj konvencionalne od pokvečenih živali, ki jih delam zdaj, so pa že imele različne lase, oči, kožo, oblačila – vsaka je bila unikat. Ponudila sem jih različnim trgovinam in ljudem so bile všeč; začeli so naročati lutke, ki so bile podobne njihovim prijateljem, zvezdnikom …

Na akademiji je nato moja mentorica, ki je sicer neverjetna ženska, na neki točki pripomnila: 'Donna, fino, to zdaj obvladaš, ampak kaj bo tvoja naslednja stopnička? Kaj boš zares počela?' Navdih sem našla v otroških risbicah: všeč mi je, kako svobodni so otroci, da se jim ne zdi pomembno, ali so proporci realistični, in podobno. Najpomembnejša je domišljija - če ti pade na pamet pet ušes ali deset nog, narišeš žival s petimi ušesi in desetimi nogami. Kadar sem risala, sem poskušala ujeti to naivnost in ustvarjalnost; iz teh poskusov so se rodila moja "bitja". Všeč mi je bila tudi ideja, da jih lahko sama spletem, in da ne uporabljam že obstoječih kosov blaga: na ta način imam popoln nadzor nad materialom. Lahko je pikast, če si tako zamislim, ali katere koli barve. Všeč mi je tudi mehkoba in taktilnost pletenja."

Veveričja lisica, zaljubljena lama in ostala menažerija posebnežev
"Tale figura" – s kupa protagonistov nastajajoče predstave potegne največjega, oranžno lisico - "je nastala po predlogi mojega Cyril Squirrel Foxa, križanca med lisico in veverico. Včasih so bila moja bitja bolj odbita, manj podobna živalim, kot so danes. Na kolidžu imaš več časa za ustvarjalnost, za razmišljanje o svojem konceptu. Najbolj me je navdihovala raznolikost ljudi - njihove posebnosti in odbitosti. Šivala sem siamske dvojčke z združenimi glavami, pa bitja z orjaškimi bučami in majhnimi telesi in tako dalje. Lepota je v tem, da smo med seboj vsi različni.

Obstajala je na primer Canibdoll: navdihnila jo je novica o tistem nemškem kanibalu, ki je po oglasih iskal koga, da bi ga lahko pojedel, in celo dobil nekaj prijav. Pa jezni rdečelasec, ki je bil utelešenje tipičnega Škota."

Tiste prve lutke iz študentskih časov včasih pogreša, priznava: primat so medtem že zdavnaj prevzeli živalski liki, ki so se pri kupcih izkazali za najbolj priljubljene. Daleč najbolj prodajan je prav omenjeni Cyril Squirrel Fox. "Mislim, da ga izdelujem že devet ali deset let. Če ne bi bil tako priljubljen, bi ga najbrž že upokojila," priznava. "Na začetku nisem imela srca, da bi ukinila katerega koli izmed njih, ker sem bila tako navezana nanje. Aileen, moja sodelavka, ki sešije večino teh veveričjih lisic, pravi, da jih je naredila že okrog dva tisoč; pred njo sem jih seveda delala sama. Povprečno sicer vsaka kreatura dobi po par sto izvodov."

Vsako lutko objamemo, preden vam jo odpošljemo, je credo, zapisan na vhodni strani Donnine spletne trgovine. Stavek ni le prazna krilatica: čeprav se njen posel razvija v razsežno operacijo, zavestno ohranja značaj in pristop majhnega, lokalnega podjetja. Čeprav bi bilo poslovno veliko bolj pragmatično lutke pošiljati v izdelavo na Kitajsko, so za zdaj še vedno vse na roko sešite v Veliki Britaniji. "Gre mi za to, da nekaj ustvarim z lastnimi rokami. Rada jih vidim, občutim, preverim - nočem, da se moji izdelki masovno proizvajajo in razpošiljajo iz tovarne, ki je niti ne poznam. Tako nastajajo potrošni predmeti, ki po nekaj letih pristanejo na odpadu. Rada bi delala predmete, na katere bodo ljudje pazili, skrbeli zanje; hočem, da se jim zasmilijo ob vsaki nastali luknjici ali raztrganini. (V ateljeju imamo tudi bolnišnico za lutke, kjer popravljamo poškodovane primerke.) Zame ni vse v tem, da igračo samo prodam - s tem še ni konec zgodbe."

Igrače, ki niso mišljene za igranje
V njenem londonskem ateljeju je trenutno zaposlenih osem ljudi, in seveda jim ne uspe več samim izdelati vseh bitij, kot je to Donna počela na začetku. "Imamo majhno mrežo delavcev, ki jih dobro poznamo: na severu, na Škotskem, imamo gospo v šestdesetih, ki jih je sešila že na kupe. Za vsako lutko lahko povem, kateri delavec jo je naredil, ker so obrazki ali pa šivi narejeni na določen način." Za oblikovanje novih likov je še vedno odgovorna sama: "Imam sicer asistentko in jo poskušam vpeljati v oblikovanje, ampak v resnici se to ne obnese. Detajli bodo vedno lastni prav določenemu oblikovalcu, in v tem primeru moram to biti jaz."

Ta manufakturna idila sicer ni povsem odporna na vdor realnosti: "Pred kratkim smo dali nekaj stvari masovno izdelati na Tajsko, predvsem zato, ker se nas je začelo tako na veliko kopirati, da se mi je zdelo: Zakaj ne bi torej še mi začeli delati cenejših igrač, ki bi bile predvsem za otroke? Te, ki jih prodajam na strani, so v resnici bolj zbirateljski predmeti za odrasle - seveda jih ljudje dajejo tudi otrokom, ampak prvenstveno so narejene za to, da jih postaviš na polico."

Donnina filozofija od kupca seveda zahteva, da za izdelek odšteje občutno več denarja, kot bi ga za masovno proizvedene blazine ali igrače, ki jih je na tržišču nepregledna množica. "Kreature" vas bodo stale med 35 in 80 evrov, ena sama okrasna blazina iz volne pa denarnico na primer olajša za slabih 95 evrov. "Ljudje so pripravljeni za obleko brez pretiranih pomislekov odšteti na stotine funtov, za dom pa še vedno neradi odrinejo tako vsoto. Seveda lahko kupiš okrasno blazino v Ikei, ampak preprosto ne bo enake kakovosti, ne bo izdelana na roke in ne bo tako ... prijazna na otip."

Velika na Japonskem
Donnina svojevrstna estetika ima sicer rahlo skandinavski pridih, a je, zanimivo, nepričakovano veliko tržišče našla - na Japonskem. "Japonska je bila do mene res dobra. Že od začetka imam tam distributerja, nekajkrat sem tam pripravila tudi razstave in podobno. Novo tržišče, ki se mi odpira, je tudi Tajvan. Sicer pa imam največ kupcev v Angliji, na drugem mestu je ostala Evropa: predvsem Nemčija in Francija, za njima Belgija, nenavadno. V Španiji me ne kupujejo (Smeh.) Mogoče zato, ker v toplih deželah nimajo posebne ljubezni do volne."

Najraje prodaja v majhnih trgovinah, čeprav v sodelovanju z velikimi podjetji občasno ustvari tudi kakšno linijo izdelkov za to ali ono verigo veleblagovnic. Svoje nekdanje železno pravilo, da bo svoje izdelke prodajala le v dejanskih trgovinah, ki jih gre tudi osebno preverit - tako pač lažje nadzoruje širjenje in javno podobo svoje znamke - je v zadnjih letih v luči vsesplošnega razmaha spletnih trgovin zrahljala. "Našla sem nekaj finih spletnih trgovin, ki so pripravljene prodajati naše izdelke, a skušam to plat omejevati. Kar najbrž ni najpametneje za posel (Smeh)."

Na pragu globalne prepoznavnosti?
Ker so animirani liki in maskote, ko enkrat postanejo priljubljeni, vedno v nevarnosti, da prezasičijo tržišče s svojo podobo - pomislite samo na primer, koliko predmetov z Garfieldovim obličjem je na prodaj -, Wilsonova pazljivo izbira projekte, ki jim je pripravljena posoditi svoje ime. "Vse skupaj je dvorezen meč, kaj ni? Moje srce pravi, da se moram omejiti in tisto, kar delam, delati lepo, za nišno tržišče. V resnici ne bi hotela Cyrila videti na vsakem drugem svinčniku in zvezku - to bi ga v mojih očeh oropalo čarobnosti. Zaščitniška sem do njega. Moja žilica za posel se s tem seveda ne strinja: konec koncev moram plačevati svoje delavce! Najbrž bo to vprašanje še aktualno: trenutno razvijamo animirano serijo, ki jo bo morda odkupil Amazon Prime. Na novo bom morala razmisliti o tem, kako na veliko sem pripravljena vse skupaj zastaviti."

Čeprav ni dvoma, da Donna Wilson svoj uspeh dolguje nadarjenosti, pa verjetno lahko kanec zaslug za preboj pripiše tudi goli sreči in spletu okoliščin - ne nazadnje je ponudba najrazličnejših dodatkov za dom v zadnjih letih eksplodirala. Kako bi sama definirala skrivnost svojega uspeha? "Nimam pojma. Mislim, da v času, ko sem začenjala, nihče ni izdeloval podobnih živali, kvečjemu grde otroške lutke. Zdaj je tega seveda več - tako da je mogoče deloma šlo za dober trenutek. Poskušam se ne obremenjevati s tem, kaj je trenutno v modi in kaj ljudje hočejo - raje se trudim ostati zvesta sama sebi."

Morda že kmalu (spet) na prodaj v Ljubljani
Ljubljanski ljubitelji dizajna se še spominjajo, da se je Donnino keramiko in kreature včasih dalo kupiti v trgovinici v Stari Ljubljani, ki je medtem že zaprla svoja vrata. Ker bo predstava Medved in mali med Slovenci povečala njeno prepoznavnost, razmišlja tudi o vrnitvi na naše tržišče. "Z nikomer se še nisem zares pogovorila, imam pa že nekaj kontaktov trgovin, ki bi bile morda primerne. Smiselno bi se mi tudi zdelo, da bi kake izdelke prodajali v trgovini Lutkovnega gledališča."