Drama o absolutizmu moči

Premiera predstave Kraljica Margot

Slovensko mladinsko gledališče je premierno uprizorilo dramo o največjem pokolu v francoski zgodovini.

Po mnenju režiserja Diega de Brea je bila stalnica v življenju kraljice Margot predvsem absolutna moč.

Katarina Medičejska in njen mož, kralj Henrik, sta Franciji vladala v 16. stoletju.

Režiser Diego de Brea se je odločil, da se v predstavi posvetijo predvsem večnim temam, kot so vera, vojna in ljubezen, temeljna smernica, ki določa potek Kraljice Margot, pa je absolutna moč. Za predstavo je dramsko predlogo po knjigi Alexandra Dumasa napisal Srečko Fišer, glasbo pa Aldo Kumar. Francosko družbo ob koncu 16. stoletja so med drugimi upodobili Maruša Geymayer Oblak, Pavle Ravnohrib, Marko Mlačnik, Uroš Maček in Romana Šalehar, ki nastopa v naslovni vlogi.

Večji poudarek na notranjih dramah
Šentjernejsko noč in pokole protestantov, ki so se zgodili v noči 24. avgusta 1572 in naslednjih dneh, je opisovalo že precej literatov, med drugim Balzac, Mérimée in H. Mann, v Slovenskem mladinskem gledališču pa so se odločili, da zvesto ne sledijo niti dramski ubeseditvi Srečka Fišerja. Njegova predloga je zelo pozunanjena, režiser in dramaturginja Diana Koloini pa sta hotela ponazoriti dramaturški lok znotraj posameznih likov.

Kaj prinaša moč?
Z zunanjih bojišč so ustvarjalci bitke prepeljali na polje intime, na katerem so uprizorili bitke, ki spremljajo moč. Ta prinaša privilegije in prestiž, a je hkrati tudi breme. Ljudi, ki hrepenijo po njej, zapelje v suženjstvo in strah, prežema pa jih tudi nenehni občutek ogroženosti. Da bi moč ohranili v svojih rokah, morajo njeni nosilci uporabljati vsa razpoložljiva sredstva, tudi moralno sporna ali nedopustna, kot je tudi umor.

Od morilcev do bogov
Teh se ni branila francoska kraljeva družina, v kateri je v drugi polovici 16. stoletja imela vse niti v rokah kraljica Katarina Medičejska. "Če ubijemo enega, bomo morilci, če jih ubijemo sto, junaki, če pokončamo vse, pa bogovi," je bil moto ene najbolj razvpitih vladaric, ki je tudi po smrti moža prek svojih sinov vladala Franciji. Edina svetlejša izjema rodbine Valois, ki je na koncu pokončala samo sebe, je bila Margot, kraljica Navare.

Vzporednice z 11. septembrom
Paradigmatski način megalomanskega vladanja pa se ni končal z rodbino Valois, ampak ga posamezniki ohranjajo vse do današnjih dni, je na predstavitvi drame povedal umetniški vodja SMG-ja Matjaž Berger. Vzporednice s takim načinom vladanja lahko potegnemo tudi z dogodki 11. septembra, je prepričan Berger.