Predstava v režiji in koreografiji Mise Mandigo Kelly izhaja iz življenja in dela slovite Celjanke Alme M. Karlin. V slovenski zavesti je zapisana kot pisateljica, ki je sicer pisala in objavljala izključno v nemščini, v splošni zavesti pa kot svetovna popotnica; bržkone je bila do potovanja okoli sveta (1919–27) tudi edina ženska, ki je sama prepotovala planet ter se med potjo preživljala z znanjem tujih jezikov in s pisanjem potopisnih reportaž.

Ustvarjalce predstave so prevzele predvsem Almine osebnostne lastnosti, kot so samodisciplina, vztrajnost, upornost in usmerjenost k cilju, ter življenjska usoda, ki je namesto življenja v varnem objemu moža in družine izbrala umetnost in raziskovanje sveta in družbe. Z modernimi nazori, ki se nam danes zdijo samoumevni, je pred stoletjem z lastnim zgledom prispevala k osvobajanju ženske. Lirična ekspresija je osnovni ton in takt predstave, ki ne želi uprizarjati življenja Karlinove, temveč uprizoriti njena ključna eksistencialna stanja.

Pred premiero smo se pogovarjali z dramaturgom predstave in velikim poznavalcem življenja in dela Alme M. Karlin, Marijanom Pušavcem.

Alma. Sama. Navsezadnje se tako naslavlja tudi njena avtobiografija, ki ste jo uredniško zaokrožili. Mar ta beseda »sama«, res tako zelo označuje Almo Karlin
Mnogopomenskost te besede je pravšnja za označitev Alminega osnovnega eksistencialnega agregatnega stanja. Ne nazadnje je tudi naslov njenega slovitega potopisa 'samotno potovanje'.

Kaj jo je potisnilo v to »samost«? V samoto? Ali se je v ta položaj postavila kar sama?
Bržkone 'samost' in samota nista nekaj, kar bi bilo človeku dano samo po sebi. Če si že od samega rojstva drugačen od drugih in že zgodaj pridobiš vpogled, uvid vase, v svojo občutljivo osebnost in te drugi zaradi drugačnosti izpostavljajo, tudi zapostavljajo, sproža to v človeku vsakovrstna občutja, tudi občutke samote, nepripadanja, krivde ... Na vaše vprašanje je odgovor preprost in kratek: ker ni našla pristnega stika z okolico in bližnjimi ljudmi, je izbrala samoto - in kot zrela oseba začela v njej pravzaprav uživati. Torej je samoto izbrala tudi sama - v skladu z odločitvijo, da bo svoje življenje popolnoma posvetila umetnosti - in v takem življenju ni bilo prostora za moškega, družino, otroke, gospodinjstvo ... Kaj vem, morda je tlel v njej skrit strah, da v družinskem razmerju ne bi bilo prostora za njeno 'lastno sobo'.

O Almi seveda danes že precej vemo. Ali pa si to samo domišljamo?
Težko je odgovoriti v tem prvoosebnem pluralu, ki pove vse in nič. S 'precej' bržkone mislite na leksikografske in rumeno obarvane zapise o Almi. Če to predstavlja pretežni del vednosti o Almi, potem gre očitno za pluralno domišljavost.

Poznamo jo kot popotnico in potopisko, kot slovensko avtorico, ki je pisala v nemškem jeziku, o njej krožijo zlagane zgodbe o lezbištvu in domnevni nominaciji za Novelovo nagrado, poznamo predmete, ki jih je prinesla s svojih potovanj, poznamo načrt poti, skratka ... Kaj pa njena notranjost? Njeni skriti kotički, ki jih ni delila z nikomer in v katerih je spet bila sama?
Zanimivo pravite - 'slovenska avtorica, ki je pisala v nemškem jeziku'. Zakaj pa je potem Društvo slovenskih pisateljev ni hotelo niti posthumno, kot hommage in v priznanje njenemu delu, sprejeti medse? Menda zato, ker mrtvih ne sprejemajo v družbo živih ...

O njeni notranjosti lahko samo špekuliramo, še največ pa lahko razbiramo o njej iz njene literature - seveda z globinskim branjem in uvidom v njeno življenje. No, pravzaprav samo iz tistega dela njene literature, v katerem piše avtobiografsko - to pa je tudi najboljši del njene literature. Sicer pa - kaj lahko izvemo o ženski, ko je sama s seboj, več od tistega, kar nam je sama pripravljena povedati, naravnost ali po ovinkih?

Kot urednik njene avtiobiografije, ki je nastala po prepisu tipkopisa iz nemščine in je tako rekoč njeno prvo delo, ki je najprej izšlo v slovenščini, kot avtor njenega virtualnega domovanja, se tokrat podpisujete kot dramaturg plesne predstave. Logično. Pa vendar; kaj novega prinaša plesna predstava?
Najprej popravek - avtobiografija Sama, ki je izšla šele l. 2010, ima pred seboj celo vrsto prevodov Alminih del v slovenščino, začenši l. 1969, ko je izšlo Samotno potovanje, po l. 1996 pa je skoraj vsaki dve leti izšel kakšen prevod njenega dela.

Naša plesna predstava na ravni vednosti o Almi ne prinaša nič novega - lahko rečem, da bo najbolj nagovorila tiste gledalce in gledalke, ki o Almi že kar nekaj vejo, saj s poudarjanjem posameznih drobcev - predstava ima namreč podnaslov 'drobci in poudarki' iz njenega življenja - tematizira in poglablja nekatera Almina nagnjenja, kot je fascinacija z daljnovzhodno kulturo, obsedenost s pisanjem in ustvarjalnim življenjem ... Po 15 letih je to druga plesna predstava, ki se navdihuje pri Almi, prvo je pripravila celjska koreografinja Goga Stefanović Erjavec.

Nov pri naši predstavi je predvsem pogled na Almino delovanje in mišljenje, saj Američanke, ki sodelujejo pri predstavi, neobremenjeno z vednostjo in interpretacijo o Almi vstopajo v njen duhovni svet, ki so ga do neke mere prepoznale tudi v sebi in ga pregnetle z osebnimi eksistencialnimi izkušnjami, kar še posebej velja za koreografinjo in plesalko Miso Mandigo Kelly.

Kako je prišlo do vajinega sodelovanja?
Po naključju. Ko sta bila zakonca Kelly pred tremi leti na obisku v Celju pri plesalki Mojci Majcen, ju je popeljala po mestu in pripeljala tudi v knjižnico, kjer sem zaposlen na domoznanskem oddelku. Med pogovorom je beseda nanesla tudi na Almo in Kellyjeva sta se odločila v trenutku - izpeljali bomo skupni projekt.

Kdo je prišel na idejo o koreografiji na temo Alme Karlin?
Ideja je prišla z moje strani.

Plesna predstava se ne ukvarja z njenim življenjem, ne izrisuje njene življenjske poti, ampak raziskuje njena eksistencialna stanja. Toda do teh stanj je moralo nekaj pripeljati. Kakšno vlogo so, recimo, v njenem življenju odigrali starši?
Precej različno. Alma sama pravi, da ko ji je umrl oče, pri njenih osmih letih, je zašlo sonce njenega življenja. To pove vse o njunem odnosu. Z materjo je bil odnos diametralno nasproten. Kolikor je že podpirala svojo hčer pri izobraževanju in jo vodila na krajša ali daljša potovanja, pa jo je hotela vzgojiti in pripraviti za zgledno meščansko ženo, ki bo izvrstna gospodinja, dobra mati in nasploh vzorna žena. Po zelo žalostni epizodi s telovadnimi vajami in obiski ortopedov je vsakršno ljubeče razmerje med materjo in hčerko dokončno ugasnilo. Alma svojo mater poimenuje 'dajalka mojih dni', vendar do materine smrti ohranja spoštljiv in hčerinsko odgovoren odnos do nje. Konec koncev zaradi materine starosti in bolezni tudi predčasno prekine svoje osemletno potovanje in se iz Indije na vrat na nos konec leta 1927 vrne v Celje.

Je bila Karlinova priljubljena med svojimi vrstnicami in vrstniki?
Kot oseba se mi zdi, da na splošno ni bila priljubljena, so jo pa mnogi občudovali, celo mitologizirali in z radovednostjo prebirali zlasti njena potopisa.

Kaj jo je gnalo v svet umetnosti, raziskovanj ...?
Kot sama pravi v Sami, jo je v svet gnala neuklonljiva sila, ki se ji ni mogla upreti, svet umetnosti pa si je izbrala iz prepričanja, da bo v njem lahko uspešna in da se bo v njem lahko uresničila. To ji je tudi uspelo.

Kolikor mi je samemu uspelo razbrati iz njene avtobiografije, je šlo za bitje ženskega spola, kakor se je sama imenovala, ki je bilo izjemno trmasto, vztrajno, samodisciplinirano ... Skratka, pritičejo ji lastnosti, ki niso imanentne umetnici, raziskovalki sveta ...?
Hm, težko se strinjam, da takšne lastnosti, kot so trma, vztrajnost, samodisciplina ... niso imanentne umetniškim in ustvarjalnim ljudem. Konec koncev je evidentno, da če takih lastnosti ne bi imela, potem tudi takšnega raznovrstnega opusa ne bi zapustila. In vprašanje, ali bi sploh odšla na takšno potovanje in se vrnila z njega ...

Glede odnosa do svojega spola - razočarana nad 'moškimi dvonožci', ki so od nje največkrat pričakovali spolno potešitev, sploh na potovanju, in niso v njej najprej in predvsem videli duše, osebnosti, se je 'deklarirala' kot bitje ženskega spola ... torej onkraj spola, seksualnosti.

Je morda v sebi bila bitko dvojnosti? Sta se v njej skrivali dve Almi? Ena, ki hrepeni po domu, po možu, ki ga sicer nikoli ni imela, in druga, ki beži v svet, stran od doma.
Imela je več obrazov, a te obraze so oblikovale izkušnje z drugimi, največ z moškimi. Oboje je bilo v enem obdobju enako močno prisotno v njej - in želja po ljubečem možu in želja po ustvarjanju. A se je odločila za zadnje in izbrala samotno potovanje skozi življenje. In je zaradi tega v časih dvomov, utrujenosti, bolezni, hudih občutkov osamljenosti, nerazumevanja ... trpela kot žival. In hrepenela.

Kaj vemo o njenem intimnem življenju? Seveda razen tega, da je ob koncu življenja živela s Theo. Kdo so moški, ki so se znašli ob njej? Kdo so ženske? Kakšen odnos je imela do moških? Kakšen odnos so imeli moški do nje? So se je bali? So se ji ponujali? Ji dvorili? Kakšna je bila videti Alma Karlin v očeh moškega, skratka?
O njenem intimnem življenju v glavnem lahko samo ugibamo. Le redkokdaj kaj pove o njem, pa še takrat pove zaradi razočaranja nad moškimi, še bolj pa nad samo seboj. S Theo sta preživeli, s prekinitvijo ob koncu druge svetovne vojne, skupnih 16 let, prav toliko je bila Thea tudi mlajša od Alme.

Moških okoli nje ni pravzaprav nikoli zmanjkalo. Njena velika ljubezen v Londonu je bil Japonec, ki se mu ni nikoli izpovedala, veliko ljubezen je srečala na Formozi; z gospodom I., kot ga imenuje, je bila zagotovo tudi intimna, tudi na Tihomorskih otokih je dlje časa preživela v družbi moškega, ki jo je spremljal na izletih, konverziral z njo v dolgih intelektualnih pogovorih ... po vrnitvi domov, ko je že postala slavna pisateljica, ji prav tako ni manjkalo oboževalcev in občudovalcev, med njimi je morda najbolj znan Alfred von Buttlar-Moscon, avstrijski aristokrat in pesnik, ki je Almo in Theo obiskoval v vili v Zagradu pri Celju. Pa Hans Joachim Bonsack, s katerim sta bila nekaj let v pismenih stikih, potem pa se je kot disident iz nacistične Nemčije pojavil na njenih vratih v Celju. Alma je napela vse svoje sile in uporabila mnoge svoje zveze, da mu je pomagala oditi v Južno Ameriko.

Moški, ki jim je bila Alma naklonjena, so morali v njenih očeh biti predvsem intelektualno razgledani in duhovno na višji ravni. Tisti, ki jim je Alma odprla vrata k sebi, se je prav gotovo niso bali, so pa imeli različne motive in vzgibe, da so se ji približali. Med njimi so bili tudi takšni, ki so se radi sončili v njeni slavi, bržkone so se ji tudi ponujali, dvorili, jo osvajali ... so pa bili med njimi tudi iskreni občudovalci, poznavalci, ki so v njej videli tisto, kar je sama želela, da vidijo v njej: prosvetljeno bitje ženskega spola in ustvarjalko.

Kako bi kot poznavalec Alme M. Karlin označil v nekaj besedah to gospodično?
Majhna, ampak gajstna gospodična kot hudič.