O Almi M. Karlin danes vemo veliko več, a na žalost se še vedno reproducirajo določeni konstrukti, ki nimajo nobene povezave z znanstvenimi argumenti, opozarja antropologinja ter raziskovalka življenja in dela Alme Karlin Barbara Trnovec. Njena knjiga Kolumbova hči spremlja stalno postavitev zbirke Alme M. Karlin v Pokrajinskem muzeju Celje. Del gradiva z razstave Poti v Stari grofiji v Celju je do septembra na ogled tudi na Ljubljanskem gradu.

Glede osnovnih podatkov so razlage enotne: Alma Maximiliana Karlin se je rodila 12. oktobra leta 1889 v Celju, staršem slovenskega rodu. Oče, upokojeni major avstro-ogrske vojske Jakob Karlin, je bil ob njenem rojstvu star 60 let, mama, učiteljica na celjski dekliški šoli, Vilibalda Miheljak, pa 45. V družini so govorili nemško.

Nemka ali Slovenka?
Kot piše Trnovčeva v svoji monografiji, je veliko zmede in zamer povezanih prav z vprašanjem, ali je bila Slovenka ali Nemka. Karlinova je v svoji avtobiografiji zapisala: "Ne smete mi očitati pripadnosti nemškemu narodu." Trnovčeva navaja članek v celovškem Slovencu, ki priča, da je bila Miheljakova kot mlado dekle, ki je javno nastopalo v slovenskem jeziku, dana za zgled dekletom, ki so se sramovala slovenskega rodu. Vprašanje, zakaj je pozneje svojo hčer vzgojila v celjsko Nemko, je zelo kompleksno, med drugim so bili vzrok za to ostri nacionalni boji med celjskimi Nemci in Slovenci, navsezadnje pa so pronemško usmeritev od nje pričakovali tudi v šoli, v kateri je učila.

Tudi o Alminem osemletnem potovanju po svetu, ki je sledilo obdobju desetih let v Londonu - tam je opravila izpite iz osmih jezikov - Oslu in Stockholmu, se pojavljajo različne ocene, pa tudi napačne razlage. Nekateri menijo, da njeno popotovanje okrog sveta ni bilo nič posebnega, drugi, da je bila prva ženska, ki je prepotovala svet.

Kako obsežen je bil v resnici njen podvig?
Obe trditvi sta po mnenju Trnovčeve neustrezni. Na pot se je Alma podala 24. novembra 1919. Iz Celja je odpotovala v Peru, čeprav je sprva nameravala na Japonsko. Tja je prišla iz Južne preko Srednje Amerike ter ZDA in Havajev. Iz Tokia se je odpravila preko Koreje, na Kitajsko in nato po nesrečni ljubezni z Japoncem "gospodom I" odpotovala v Avstralijo. Obiskala je tudi Novo Zelandijo, številna tihomorska otočja, Papuo-Novo Gvinejo, Indonezijo, Javo in Singapur ter se prek Tajske in Indije vrnila v Celje. Med potjo se je preživljala z lastnim delom, "tolkla revščino" in hudo zbolela za malarijo.

Objektivnost, prvi pogoj znanstvenega dela
Glede njenega raziskovanja Jerneja Jezernik, avtorica knjige Alma M. Karlin - državljanka sveta, navaja mnenje antropologinje Svetlane Slapšak, ki je dejala, da Karlinovi številni očitajo, da pri opisovanju ni bila osebna. Prav to pa so danes, kot pravi Slapšakova, standardi, ki veljajo za raziskovanje. Obenem pa moramo vedeti, da je Alma raziskovala stvari, za katere je vedela, da jim bo kos. "Ni šla na ekspedicijske odprave, ni odkrivala arheoloških najdb, pač pa je segala po dosegljivem - duhovnem svetu lokalnih ljudi," je poudarila Jezernikova.

Tudi o literarni vrednosti del Karlinove še ni končnega odgovora. Po prodajnem uspehu je Alma po besedah Jezernikove veljala za eno najbolj priljubljenih pisateljic potopisov v začetku 30. let 20. stoletja. Sledili so "eksotični romani", med njimi tudi Svetlikanje v mraku, zaradi katerega naj bi jo švedska pisateljica Selma Lagerlöf predlagala za Nobelovo nagrado. A do nominacije v resnici, kot poudarja Trnovčeva, nikoli ni prišlo, je pa res, da je Almina prijateljica Thea Schreiber Gamelin lobirala pri Lagerlöfovi.

Na Theo jo je vezala "le" sestrska ljubezen
Prav s prijateljstvom z Nemko Theo, ki se je k Almi v Celje preselila leta 1934, pa je povezan tudi konstrukt, da je bila Alma istospolno usmerjena. Za zdaj ne poznamo niti enega vira, ki bi to potrjeval, in kot vse kaže, je ta konstrukt utemeljen zgolj na govoricah in nerazumevanju njunega odnosa, poudarja Trnovčeva. Thea je nekoč zapisala, da sta z Almo živeli v "duhovni skupnosti", Alma pa je Theo imenovala za "sestrsko dušo".

Ljubezen je morala biti odrinjena na drugo mesto
Alma pa je bila, kot piše Trnovčeva, človek nasprotij. Imela je ambivalenten odnos do mame in moških. Občudovala je njihovo lepoto, razum in razgledanost, prezirala pa njihovo čutnost. Večkrat se je zaljubila, bila celo zaročena s Kitajcem, Hsi Sing Jung Lungom, imela pa je več dobrih prijateljev kot ljubimcev, kar je tudi obžalovala.

Svojo duhovnost je iskala v teozofiji. Po besedah Domna Kočevarja, vodje celjske Teozofske knjižnice in bralnice, posvečene Almi M. Karlin, je njeno druženje s celjskimi teozofi dokumentirano. S teozofi se je družila na svojih potovanjih po svetu, teozofske elemente pa je vpletala tudi v svoja literarna dela.

Čas nacionalsocializma ji ni bil naklonjen. Do njegovega vzpona je bila izjemno kritična, bila je tudi aretirana, po posredovanju Thee je bila izpuščena. Zaradi zasliševanj gestapa in strahu pred deportacijo v koncentracijsko taborišče se je po neuspelem begu v tujino leta 1944 pridružila partizanom, da bi z njihovo pomočjo prišla do Angležev. To ji ni uspelo, obenem je zavrnila predlog, da bi delala v partizanskem propagandnem oddelku, s čimer si je, tako Trnovčeva, zapečatila usodo: po vojni so ji zaplenili premoženje.

Konec, nevreden velike ženske
Svoje poslednja leta je s Theo preživela ob hudem pomanjkanju v skromni hišici v Pečovniku. Umrla je 14. januarja 1950 zaradi raka na prsih in tuberkuloze. V pismu leipziškemu založniku leta 1949 ga je prosila za pomoč, saj da ne zaupa svojega življenja nikomur v Celju. Omenja tudi temi, ki sta jo zaposlovali zadnje obdobje - egipčanska tematika, razvozlala pa naj bi tudi pisavi Inkov in Majev, a bo to, kot piše, zaradi bolezni vzela s seboj v grob.