Ker se dijaki 4. letnikov tokrat intenzivno ukvarjajo z romanoma Neznosna lahkotnost bivanja Milana Kundere in Pimlico Milana Dekleve, so v Šentjakobskem gledališču v predstavo Neznosni Pimlico združili prav ti književni deli. V njih so iskali predvsem skupne točke, še posebej pa so se posvetili odnosom med moškim in žensko. Kako je režiserki Špeli Stres in njeni ekipi uspelo, je bilo mogoče že mogoče preveriti.

Stresova je za predstavo pripravila tudi dramatizacijo, z Ano Kržišnik je sodelovala pri oblikovanju dramaturgije, z Vasilijo Fišer sta ustvarili scenografijo, prste pa je imela vmes tudi pri kovanju glasbe, za katero je bil poleg nje odgovoren še Jernej Čampelj. V ustvarjalni ekipi velja omeniti še Nino Holc, pod katere prsti so nastali kostumi, ter njenega asistenta Bojana Visterja in Igorja Leonardija, avtorja aranžmajev.

Mlada ekipa za mlado občinstvo
Režiserka je okrog sebe zbrala mlado ekipo, da bi se tako še lažje približala občinstvu. Njeni izbranci, ki se sprehajajo med obema knjižnima deloma, so Jernej Čampelj, Hana Souček Morača, Mario Dragojevič, Ana Kržišnik, Jutra Škamperle, Vesna Hauschild, Rok Gombač, Max Borštnar in Andreja Žumer.

Podobni liki in vsaj ena tema
Kržišnikova je pojasnila, da je režiserka iz obeh romanov izluščila like, ki so si med seboj podobni. Za okvirno zgodbo je postavila roman Pimlico, ki se nato prek sanjskega prizora prelevi v zgodbo iz Kunderovega romana, v katerem se protagonisti občutku brezupa upirajo z ironijo, alkoholom ali kakor Tomaž in Tereza, junaka romana, z odkrivanjem razdalj moški – ženska in z odprtostjo vsakdanjiku, kar koli je že ta prinašal s seboj.

Milana se upirata pozabi
Oba romana vsak na svoj način lovita duh časa, v katerem posamezniki živijo, Dekleva pa je spomnil še na eno podobnost med obema deloma: obe deli sta nastali iz iste potrebe - iz upora proti pozabi. Kundera nas sooča z mislijo, da je naš svet obseden s pozabo, kar pomeni iz zavesti izgnati spomin, preteklost, tisto, kar smo že preživeli. Pri tem ne gre le za naše javne zgodbe, ampak za intimne, zelo osebne odločitve. "Oba romana torej govorita o tem, da so 'največje', 'najbolj oddaljene' stvari v nas in ob nas, da se nas nežno dotikajo in nas nagovarjajo zaradi potrebe po bližini. Tudi če se kar naprej ponavljajo in nas na videz bremenijo, če so vsakdanje," je pred premiero zapisal lanski Prešernov nagrajenec.

Izhodišče za razmišljanje po predstavi
A ustvarjalci predstave maturante opozarjajo, da so v obeh romanih še druge tematike, ki jih predstava pušča ob strani. Gledalcem pa vsekakor ponuja izhodišča, o čem je pred pisanjem maturitetnega eseja še vredno premisliti. In če je predstava koristna za maturante, ponuja tudi priložnost za Šentjakobsko gledališče, da si vzgoji svoje občinstvo.

Pri nas namreč na gledališkem področju vlada vrzel med predstavami, katerih ciljno občinstvo so otroci, in predstavami za odraslo občinstvo, le redko pa se gledališča posvetijo predstavam, namenjenih predvsem srednješolcem. "Maturitetna predstava" je tako ena od redkih priložnosti, videti predstavo, namenjeno predvsem temu občinstvu.