Danes zvečer si bo premierno občinstvo v vodilni zagrebški gledališki hiši lahko ogledalo dolgo napovedovano in zaradi višje sile nekajkrat prestavljeno predstavo po romanih Elene Ferrante, ki sta jih za oder priredila Nina Pavlović in Filip Jurjević; režira Marina Pejnović. V velikopotezni predstavi sodeluje 29 igralcev, v glavnih vlogah neapeljskih prijateljic Elene in Lile pa nastopita Iva Mihalić in Jadranka Đokić.

Sorodna novica Genialna prijateljica: spomenik prijateljstvu in močnim ženskam

Neapeljski cikel
Po tetralogiji slavne, a anonimne italijanske pisateljice visokoproračunsko serijo snema tudi televizija HBO, ki je za zdaj ekranizirala dve sezoni. Fenomen pa se je seveda začel s knjigami, ki tematizirajo kompleksen, večplasten, ljubeč in pogosto tekmovalen odnos med dekletoma, ki sta skupaj odraščali v najrevnejšem delu Neaplja.

Zgodba se začne pri koncu, ko zdaj že šestdesetletna Elena izve, da se je njena odtujena prijateljica vdrla v zemljo: odloči se, da bo njuni življenji končno prelila na papir. Tudi režiserka Marina Pejnović razume, da prijateljstvo med Lenu in Lilo ni črno-belo, pač pa zapleten odnos oseb, ki "se imata radi tudi, kadar se sovražita". V enaki meri je za razumevanje zgodbe potrebno poznavanje družbenega konteksta: okolja, iz katerega protagonistki vse življenje poskušata pobegniti, a vsaka na svoj način.

Hitra dramaturgija, množica likov
"Predstava ni nastala v znamenju psihorealizma," je za časopis Večernji list pojasnila Jadranka Đokić, gledališka Lila. "Zaznamujejo jo hitra dramaturgija, režija in koreografija prizorov. Več je kratkih prizorov, hitrih izmenjav, skupinskih prizorov, ki pojasnijo vpliv četrti na posameznika. Ni veliko časa za postopno razvijanje likov. Vsak na oder stopi kot že izoblikovana osebnost, Elena in Lila pa dobita svoj trenutek ograjenosti od sveta, v katerem zgradita prijateljstvo." Lik jo spominja na Natašo v Idiotu Dostojevskega, ki jo je igrala pred dvema sezonama. "Lila mi je všeč, ker je samosvoja, ostra in brezkompromisna. Opira se samo nase in na svojo presojo, sprejme pa tudi vse posledice svojih dejanj. Tiste vrste oseba je, ki druge kar malo plaši s svojo inteligenco in intuitivnostjo."

Pričarati Neapelj – v jeziku in opravah
Ker bi bilo težko najti primeren ekvivalent za neapeljski dialekt, ki ga je uporabila na primer televizijska priredba, se hrvaška predstava bolj ali manj drži knjižnega jezika. Ekspresivnost so v govorico tako vnesli s posameznimi sočnimi kletvicami, kot je za omenjeni časopis še povedala igralka.

Neapelj petdesetih let 20. stoletja je poustvarila kostumografinja in scenografinja Zdravka Ivandija Kirigin, ki je navdih iskala pri reportažnih in dokumentarnih fotografijah iz tistega obdobja. Njena ideja je bila, da vsako od sedmih ključnih družin, ki se pojavljajo v zgodbi, zaznamuje ena prevladujoča barva. "Glede na vizualno podobo predstave kostumi niso zaznamovani s patino revščine, bolj se naslanjajo na same značaje. Šele po izdelavi kostimov sem si ogledala serijo in opazila nekatere podobne rešitve."

Neapeljska tetralogija Elene Ferrante je bila prevedena že v več kot 45 jezikov in prodana v več kot 15 milijonih izvodov. Uradno še vedno ni znano, kdo se skriva pod psevdonimom Elena Ferante, čeprav so italijanski novinarji uporabljali že zelo nizkotne prijeme, da bi vprašanju prišli do dna.

Pred dvema letoma je Genialno prijateljico kot gledališko predstavo prvi uprizoril londonski National Theatre; peturno predstavo je režirala Melly Still.