V SNG Drami je bila premiera "družinske drame v treh dejanjih" Strahovi norveškega dramatika Henrika Ibsena. Režije igre v posodobljenem prevodu Janka Modra se je lotil Eduard Miler, ki je poskrbel tudi za glasbo, pod dramaturgijo pa se podpisuje Žanina Mirčevska, scenografija je delo Marka Japlja, kostume pa si je zamislil Leo Kulaš. V glavnih vlogah se predstavljajo Silva Čušin, Marko Mandić, Ivo Ban, Aleš Valič in Barbara Cerar.

Vse se zgodi v eni noči
Strahovi, ki jih je Ibsen napisal leta 1881, so vrhunski primer Norvežanovega zrelega ustvarjalnega obdobja. Dogajanje v Strahovih je zgoščeno v eno noč, v kateri so gledalci priča sklepnemu dejanju propada meščanske družine, ki jo utelešata gospa Alvingova, bogata vdova, in njen bolni sin. V tej noči pridejo na dan vsi strahovi, ki so jih v na prvi pogled mirno družinsko življenje zanesli nezvestoba, razvrat in izprijenost pokojnega moža. A pokaže se, da je navidezno vzdrževanje meščanske morale še dosti slabše kot nemorala sama. Igra odkrito nasprotuje meščanskim idealom dobe, ne le s škandaloznim tematiziranjem spolno prenosljive bolezni (omenjanje teh je bilo takrat nekaj nezaslišanega), ampak predvsem zato, ker sin, ki bi mu moralo življenje prinesti zdravje in srečo, plačuje račune za tisto, kar so narobe storili njegovi starši.

Igra je razburkala že ob izidu
Podobno kot Ibsenova Hiša lutk, napisana leta 1879, so Strahovi ob natisu decembra 1881 vzbudili zgražanje, obsodbe in očitke severnjaške province, ki je dramatiku med drugim očitala, češ da zagovarja incest in svobodna razmerja. Premiera Strahov je bila maja 1882 v Chicagu. Ibsena so zaradi Strahov glasno kritizirali, on pa je občutja, ki jih je doživljal ob tem, leta 1882 vključil v igro Sovražnik ljudstva. Ko so Ibsena sedem let kasneje na večerji njemu v čast predstavili švedskemu kralju Oskarju II., je ta dramatiku dejal, da so Strahovi slaba igra. Ibsen pa mu je odgovoril: "Vaše veličanstvo, Strahove sem moral napisati." Ibsenova dramatika je ena ključnih točk v zgodovini evropske drame in začenja poglobljeno problemsko gledališče, ki se je nadaljevalo skozi vse 20. stoletje.