Vendar je drama Iluzije, s podnaslovom komedija, ruskega dramatika Ivana Viripajeva le navidezno preprosta. Preprosta vsebina in tudi oblika (ki bolj kot na dramsko obliko spominja na pripovedovano kratko zgodbo) tvorita osnovo za pretanjeno preigravanje navidezne resničnosti, tako odrske kot tudi stvarnosti, ki jo ljudje oz. liki dojemajo kot svojo, pa se obenem od nje neprestano odmikajo in tvorijo distanco.

Že besedilo je napisano tako, da zgodbe obeh parov, ki sta vse življenje prijateljevala in se tik pred smrtjo soočita z nepredvidenimi zapetljaji, pripovedujejo abstraktni pripovedovalci označeni kot Prva ženska, Prvi

moški, Druga ženska in Drugi moški, kar med samim likom in nosilcem njegove zgodbe/igralcem tvori distanco. Liki torej na odru niso dobesedno navzoči, temveč samo besedno, kar je podlaga za neprestano preigravanje navidezne resničnosti, igre zunaj igre, distance, približevanj in oddaljevanj.

Beograjska režiserka Anja Suša se je ob pomoči dramaturginje Petre Pogorevc (besedilo je npr. doživelo nekaj manjših rezov) naslonila predvsem na to preigravanje navidezne resničnosti in s potujitvami, medklici, vskakovanji v vlogo in tudi iluzionističnimi točkami toliko podprla tematiko drame, da mizanscena uprizoritve pripovedi ne osmišlja z dejanji, temveč nekako po asociativnem principu. Rekviziti - od nakupovalnih vreč (bremena, ki jih nosimo s seboj?), vrtnih škarij, rdečega traku, velikanske skale in manjše viseče vesoljske ladje, klobka volne - so samo dodatna ilustracija zgodbe, ki jo od začetka do konca s precizno natančnostjo izpovejo Jožica Avbelj, Mirjam Korabar, Milan Štefe in Janez Starina. Neprestana ironija, cinizem, spakljivost in 'igranje od zunaj' se skozi celotno igro sprehajajo po nevarnem robu zdrsa v pretirano prenasičeno atmosfero, ki pa jo vsi štirje igralci zadržijo v zadanih okvirih. Nevsiljiva glasbena podlaga Draga Ivanuše monološke pasuse dodatno podpre in jim omogoči zalet v karikirano izpeto zaključno pesem Hallelujah Leonarda Choena.

Uprizoritev je postavljena v izčiščeno belo kocko (scenografija Igor Vasiljev), ki pravzaprav prostora samega ne določa - vse kaže, da smo v nekakšni hermetični nadzemeljski čakalnici, v katero ponekod vdirajo glasovi starejših oseb (posnetki so nastali s pomočjo društva Zlate mreže), ki z avtentičnostjo govorjenega v uprizoritev in zgodbo vpeljejo dodatno distanco. Ob tem so igralci poenoteni z enakimi oblačili, rjavimi hlačami in rumenimi polomajicami (kostumografija Barbara Stupica).

Celotna uprizoritev je prežeta s spraševanjem kaj je res in kaj je iluzija; je bil skok čez plot resničen, je sploh ljubezen med zakonci resnična, ali vzajemna ljubezen obstaja, so vse to, kar gledamo, samo odrske utvare in kaj sploh so odrske utvare. Komentirana resničnost Iluzij pa je pravzaprav le zgodba štirih starih ljudi, ki so čudno preživeli svoje življenje. Kdo pa svojega življenja ne preživi čudno?