Plesalka, performerka in pevka, ki je pred desetletjem v svoji plesni praksi odkrila moč glasu in stopila na pot njegovega raziskovanja v prepletu giba in glasu, performativnega in glasbenega, je za svojo zadnjo predstavo Okus tišine vedno odmeva na bienalu sodobne plesne umetnosti Gibanica februarja prejela nagradi za najboljšo predstavo po izboru občinstva in izboru strokovne žirije, v Muzeju tranzitornih umetnosti MoTA Point pa je na ogled in poslušanje njena avdiovizualna instalacija Obrazi glasov/šum s portreti različnih glasov.
Ko jo je Mitja Reichenberg prvič videl plesati, ji je rekel, da jo je skozi njen gib - slišal. Iz te izkušnje se je rodilo njuno preiskovanje dialoga med plesom in glasbo v predstavi Hitchcockove metamorfoze, s tem pa se ji je že odprlo polje, ki ga je pozneje nadaljevala z raziskovanjem glasu. V svojem drugem solu Kaprica je izhajala iz serije Goyevih grafik Los Caprichos. Slike so ji služile kot inspiracija za glasove, Goyeva kratka pojasnila ob njih kot besedni zemljevid, poln melodij: "Ko stavek ponavljaš, v njem zaslišiš melodijo. V tem, kako govorimo, je že pesem."
V predstavi (S)pozaba kaprice se je poigravala s posnetki in plastenjem različnih glasov, v projektu za glas in diktafone iT ter pozneje izdanem albumu Crying Games se je veliko "pačila" in karakterizirala glasove ter uporabljala angleški jezik, ker "so stvari, ki si jih poveš v lastnem jeziku, bližje in globlje kot v tujem, takrat sem se še skrivala, saj me je glas močno razgalil in soočil s seboj ter sem potrebovala čas, da si to dopustim".

Pot do predstave Okus tišine vedno odmeva, kjer si je "upala samo stati in zapeti" ter spustiti čez sebe moč ljudske pesmi, je vodila tudi skozi sodelovanje z Aldom Ivančičem (od Kolektiva Bast do Borghesie) ter številnimi drugimi glasbeniki, pa tudi prek raziskovanja na polju eksperimentalne in improvizacijske glasbe s preiskovanjem glasu kot zvočnosti, ki je ne moreš pripisati človeškemu glasu. "Vsak nov kontekst ti pokaže nov obraz glasu," hkrati pa se različni obrazi prepletajo. Tudi v eksperimentalni glasbi je našla navdihovanje pri ljudski pesmi.
V projektu This Variations Tina Sehgala na kasselski Documenti so usklajevali različni liniji gibanja glasu in koreografije v temnem prostoru, kar je bila nova močna izkušnja, ob kateri je šla z glasom čez vse meje in vplivala na to, da si je v glasu drznila več. Matthew Copland jo je izzval v razmišljanje o glasu skozi kompozicijo v galerijskem kontekstu (s projektom so gostovali v Ženevi in Parizu) in v pisanje kompozicij za telo in glas. "Glede na mojo izkušnjo je naš glas zmožen dosti več, kot si sploh upamo pomisliti," je prepričana in to v svojem delu tudi nenehno dokazuje.
Kako se je začelo vaše raziskovanje glasu?
V vsakdanjem življenju sem glas dojemala kot nekaj samoumevnega, pri plesu je bilo moje orodje komunikacije prvenstveno telo. Pred malo več kot desetimi leti sem se udeležila nekaj delavnic, na katerih je glas prišel do mene kot močna fizična izkušnja in me popolnoma presenetil. Na plesnih klasih v PTL-ju pod vodstvom Ann Papoulis Adamovic, ki je med plesom stalno popevala, sem spoznala, da mi petje pomaga pri koreografiji, telo si je pomagalo z notranjim glasom, melodijo, ritmom, podobno kot so si včasih z ljudsko pesmijo pomagali tudi pri orientaciji v prostoru. Močno je v meni odzvanjala tudi izkušnja delavnice pri Maud Robard, dolgoletni sodelavki Jerzyja Grotowskega, ki je večkrat povedala, da je petje "narediti nekaj s telesom". Skozi splet usodnostnih naključij znotraj plesne prakse sem se tako intuitivno začela ukvarjati z glasom in spoznala, kako organsko sta povezana glas in telo. Pozneje me je pritegnila tudi knjiga Mladena Dolarja O glasu in na moji poti skozi ples in glas se mi je glas prikazal v zelo različnih vidikih.
V vsakdanjem življenju glas povezujemo s slišnim, ne ozaveščamo pa njegove materialnosti, da gre za vibracijo, ki potuje skozi prostor in jo naše telo čuti. V vašem raziskovanju glasu pride na plan prav to, kar je običajno nezaznavno ali potlačeno. Zdi se, da želite obravnavati glas čim bolj celostno in tak kot je, ne le v povezavi z njegovo običajno rabo - zvočnim posredovanjem pomena. Zakaj se vam zdi to pomembno ali kaj vas pri tem privlači?

Glas večinoma uporabljamo kot medij za sporočanje, ob njem tudi uživamo, kar je najbolj izpostavljeno pri glasbi in petju. Nekatere raziskave pričajo, da le desetina razumevanja izhaja iz pomena besed, večji del sloni na barvi glasu, načinu govora, gestah, mimiki, telesu. Zame je glas vozlišče, ki ga preči tako beseda kot zvok, pomen in melodija. Glas je nekaj fizičnega, telo pa je tisti inštrument, skozi katerega glas prihaja.
V današnjem času zelo parcialno gledamo na posamezne stvari. Glas razumemo le kot sporočilo. A skozi ljudsko pesem sem se naučila, da sta bila glas in petje v preteklosti del rituala. Današnja glasbena industrija ponuja ogromno individualnega petja, usahnilo pa je skupno zbiranje in petje, kot ga poznamo iz preteklosti. Naše glasove zaznamujejo okolje, v katerem smo, arhitektura naših domov, način življenja in naša telesa.
Glas je zame fizična in prostorska komponenta. To vprašanje sem ozaveščala skozi vse predstave. Delam in nastopam tudi v glasbenih skupinah, a glas je treba "gledati", kako nastaja in kako oblikuje telo v trenutku dogajanja. Kritiko ene mojih predstav je Blaž Lukan naslovil Kipar glasu; to je res - glas kipari telo, izkleše ali izriše posamezno stanje ali čustvo na obrazu in mi skozi samo vibracijo postavi telo, ga izoblikuje. Tu ne gre za metaforo, vse to deluje na fizični ravni. Glas je res neulovljiva materija, ki je ne vidimo in se nam zdi samoumevna, a je prisotna bolj, kot se nam zdi. Je del prostora, vizualnega in fizičnega. In pomembno se mi zdi, da si uglašen s svojim glasom.
Kako se lahko v okolju, kjer se nam glasba vsiljuje v vseh javnih prostorih in postaja šum, poleg vsega preostalega hrupa urbanega življenja, uglasimo s svojim glasom?
Tehnologija je prinesla soočenje z akuzmatiko glasu oziroma zvoka, ki do nas prihaja posredno in mu ne vidimo izvora. V vsakem prostoru smo soočeni z zvočnim ozadjem, hrupom. Glasba je bila včasih dogodek, danes je nekakšna zvočna zavesa. Slišimo pa se lahko le v tišini. To danes težko prenašamo, obdani s paranojo pred tišino še v pogovoru s prijatelji ob trenutkih tišine pogosto začutimo nelagodje.

Vprašanje je tudi, kaj naj bi bil naš glas. V sebi imamo cel kup glasov. Moj glas je verjetno podoben glasu mojih staršev, melodije naših glasov so povezane z melodijo pokrajine in okolja, iz katerega prihajamo, povezan je z načinom življenja. Z drugim glasom govorimo s svojim partnerjem ali sodelavcem, ko javno nastopamo ali ko smo ranljivi in krhki. V meni je še vedno glas, s katerim sem govorila kot otrok, čez desetletje bo spet drugačen. Na odru nam glas pomaga zgraditi karakterje ali občutja, izoblikovati telo in gib. V nas so različni glasovi, pomembno pa se mi zdi, ali jim znamo prisluhniti, koliko se res slišimo. Poslušanje je stvar etike. Povezano je s čuječnostjo, potrpežljivostjo, tišino.

Kakšna je bila vaša pot odkrivanja svojega glasu? Skozi delavnice in s samostojnim delom v svoji tišini?
Sama sebe se sicer ne spominjam kot glasne, čeprav moji prijatelji povedo, da sem pri tabornikih rada pela. Z glasom sem se začela ukvarjati relativno pozno, a me je ta glas res pretresel. Zame je bil kot globoko zrcalo, skozi katero sem lahko slišala in videla samo sebe tako, kot se prej nisem še nikoli. Skozi glas je zelo težko lagati ali se izogniti samemu sebi. Lahko ga poslušamo samo kot zvočnost ali pa tudi kot pokrajino, na kateri se zarisujejo različne emocije. Določa ga stalen dialog med poslušanjem in "glasovanjem" oziroma tem, koliko prostora dopuščamo svojemu glasu, ali se cenzuriramo in si ne dopuščamo nekaterih občutij ali pa smo iskreni s seboj in se ne slepimo. V glasu smo goli, zato nas je tudi strah stopiti pred drugega in zapeti, ker notranjost na neki način prihaja ven in te preseneča. Prva leta je bil glas zame eno veliko samospoznavanje, samoigranje, samokreiranje. In definitivno veliko tišine. Veliko časa sem bila sama v studiu, improvizirala, se poslušala in se soočala s seboj.
Torej gre pri glasnosti, moči in karizmatičnosti glasu bolj za osebnostno postavitev in dialog s seboj kot pa za samo fizično jakost ali kakovost glasu? Spomnim se besed Svetlane Spajić, da glas ne bo segel do drugega konca prostora s kričanjem, saj je krik mrtev zvok, temveč kvečjemu tako, da si zamislimo val, s katerim potuje zvok, da glas s pozornostjo pošljemo v prostor.
Da, v tem smislu, s kričanjem na silo nič ne dosežemo, čeprav je včasih nujno, da si damo tudi skozi krik duška. Glas je gesta v prostoru, podobno kot če zamahnem z roko, le da geste zvoka ne vidimo, kar pa ne pomeni, da ne vibrira. Za to, da se uglasiš s prostorom, napolniš lastno telo z glasom in ga pošlješ v prostor kot vibracijo, da se ustvari resonanca, moraš biti sproščen in pretočen, po drugi strani pa je potrebna ravno prava napetost, da si kot struna, ki uglasi svoj glas s prostorom okrog sebe. Bolj kot si v stiku s svojim lastnim telesom, lažje je.
Včasih govorite o tujih glasovih, glasovih, ki med improvizacijo pridejo do vas ali iz vas sami. Torej samo nastajanje materiala ne temelji na vnaprejšnjih idejah, usmeritvah, ampak gre bolj za nekakšno čuječe prisluškovanje telesu, glasu, zvoku, tišini; bolj za dopuščanje in sprejemanje kot pa željo nekaj narediti z glasom?

Ko se lotim ustvarjanja novega projekta, si zarišem metode, načrte, zanimanja raziskovanja, želje, v katero smer bi rada šla, a skozi tako začrtan prostor si dopuščam, da se stvari zgodijo in takrat je najlepše. Če si dovoliš živost, če dopuščaš, da te proces in čuječnost vodita v tistem trenutku in prostoru, te glas sam preseneti in pretrese skozi vibracijo. Ko poslušamo, smo tiho ali smo pozorni, tudi do sebe, zato poslušanje razumem kot spoštovanje. Danes veliko stvari dojemamo operativno, tudi lastno telo, čemu naj bi bilo namenjeno in kakšnega videza bi moralo biti, kakšen glas je lep za petje. A pomembno je tudi, da se soočimo s sabo, ko imamo skrhan, počen, utrujen glas, da mu prisluhnemo, kaj nam govori.
V naš glas se vpisujejo različne stvari. Skozi sebe slišim glasove svojih prednikov, naši glasovi so obarvani ne le z individualnim karakterjem, temveč v njih zveni tudi bogato kulturno ozadje. Ljudska ali kakšna druga popularna pesem, ki se ohranja in se prepeva, ima svoje življenje, zato se sprašujem, česa me posamezna pesem lahko nauči. Pogosto nam je težko zapeti pesem, ki nam ponuja nekaj, česar si sami ne upamo doživeti, si tega ne dopustimo, a se lahko prav s pesmijo s tem soočimo in to presežemo. Naš čas je orientiran le nase in pri ustvarjanju se sprašujemo, kaj bomo ustvarili. Pri ljudski pesmi to ne gre. Zato se ne ukvarjam s tem, da bom pesem lepo zapela ali kako jo bom interpretirala, temveč ji želim dopustiti, da gre s svojim glasom in pripovedjo čez mene in nekaj naredi z mano. Tudi če nekaterih glasov ali vsebin ne čutim kot lastnih, ker jih ne znam pripeti na osebni dogodek, je vse to nekako v meni. Naša ideja nas samih, tega, kar bi si mi želeli biti, je neizmerno bolj dolgočasna kot to, kar mi dejansko smo. Glas to dokazuje. Ko greš na delavnico ali v prostor in se ne ustrašiš lastne tišine, temveč v njej vztrajaš, si dopustiš biti spontan in ne cenzuriraš tega, kar prihaja iz tebe, vidiš, da je to, kar smo, dosti bogatejše kot pa kakršna koli naša ideja, projekcija ali želja tega, kar bi mi radi bili. Seveda pa to ni lahko. Za svobodo je potrebna odgovornost. Tudi sama sem se velikokrat ustrašila. Mislila sem - ta glas je pretirano histeričen ali deroč … Tako marsikateri glas pometemo pod preprogo, saj ne ustreza obrazcem, po katerih živimo.

Po eni strani iščete glasove, ki so nevsakdanji, "necivilizirani" oziroma ne sodijo v neki socializirani kulturni kod, a so tu - telesni, zadušeni, nelagodni, kričeči, pa tudi nečloveške zvoke, šum in hrup, po drugi strani delate z ljudskimi pesmimi, ki pripovedujejo neko zgodbo. Kako dojemate glas v povezavi s pomenom?

Glas sam po sebi že nosi veliko pomena. Beseda mu veliko da, pa tudi vzame. Morda lahko rečem, da beseda poimenuje nekatere stvari znotraj glasu. A ko poslušam glas nekoga, ki za petje ne uporablja besed, prav tako začutim zgodbo, v meni se pojavijo občutja ali čustveni odzivi, moj notranji glas pa o tem lahko govori z menoj v besedah.

Ljudska pesem se mi zdi ena najvišjih oblik umetnosti - neverjetna je v svoji pojavnosti "od ust do ust", da se skozi dolga stoletja ohranja in spreminja ter hkrati uči neštete generacije ljudi. So zakladnice zgodb, izkušenj in vednosti - kot neke vrste napotek - tudi za današnji čas. A tudi ljudski glasovi so nekaj posebnega. Ljudje niso imeli izučenih glasov, peli so s takšnim glasom, kot so ga imeli. Nekateri glasovi so bili prav divji, a hkrati skozi ljudsko pesem visoko kultivirani. Kaj pa je opera drugega kot kultiviran, estetiziran krik par excellence. Tudi mi smo ta divjost. Seveda je ta v urbanem mestnem življenju ubita, a še vedno nosimo zapis vseh teh glasov v celicah. Živimo v drugačnem okolju in smo potopljeni v drugačne zvoke. Danes ne slišim vsak dan reke, polj ali šumenja dreves, slišim pa avtomobile, elektronske naprave, gospodinjske aparate in kup mestnega ropota sodobnega življenja. Na neki drug način mi je bilo pretresljivo in hkrati tragikomično spoznati zvok kavnega mlinčka skozi svoj glas in druge zvoke, ki sem jih raziskovala za razstavo Obrazi glasov/šum. To je okolje, v katerem živim in sem tudi odgovorna za to, kaj poslušam in kako delam s temi glasovi.
V predstavi Okus tišine vedno odmeva ste uporabili tri staroslovanske ljudske pesmi.
Ljudska pesem je eden najpomembnejših obrazov glasu in me je spremljala že nekaj časa, tako na različnih izobraževanjih, predvsem v programu Atelier v Grotowski Institutu na Poljskem, kot ob srečanjih s pevci in poustvarjalci ljudskih pesmi. Tam sem se srečala tudi s starimi slovanskimi pesmimi in se jih učila z ljudskimi pevkami iz Ukrajine. Sprva jih nisem razumela in me je zanimalo, kaj mi pesem pove, ko še ne poznam njenega pomena, in kako delati s pesmijo, ko poznaš pomen. Interpretacija pesmi, melodije in besedila so moderni koncepti, včasih pa o tem niso razmišljali. Tudi v sami predstavi sem opustila namero interpretiranje pesmi in ji poskušala prisluhniti ter jo skozi sebe spustiti v prostor. Pesem je srčika neke kulture ali pokrajine in sama govori skozi svojo prefinjeno melodijo, ki v sebi nosi lepoto jezika in zgodb, ki so se v tistem prostoru zgodile. Ljudska pesem preživi nekaj stoletij, tisočletje ali dve tisočletji in to njeno moč začutiš tudi fizično.

Okus tišine vedno odmeva je bil zame en velik korak naprej. Biti na odru z ljudsko pesmijo, samo stati in zapeti, zahteva dostojanstvo, spoštovanje do samega sebe in drugega. Da lahko nekaj tako starega in močnega spustiš skozi sebe, moraš marsikaj predelati in pesmi pustiti, da te preoblikuje. Gre tudi za neki poseben dialog s preteklostjo, ki mi na drugačen način pripoveduje o moji sedanjosti. S tem oblikuje mojo prihodnost. Čas skozi pesem tudi drugače teče. Pesmi te veliko lahko naučijo - za življenje. O tem so mi veliko govorili poustvarjalci in varuhi izročila, kot so Bogdana Herman, Ljoba Jenče, Svetlana Spajić, Natalka Polovinka in Boštjan Narat, ki so vplivali na moje delo v tej predstavi.
Doživetje teh pesmi in glasov je zelo močno, kot da glas deluje na neki nezavedni, kolektivni, arhetipski ravni in se nas zato močno dotakne. Je to posebna moč glasu?
Mene glas seveda fascinira, me hrani, navdihuje, a mi je pomembno tudi, da nagovorim drugega. Ko si upaš z glasom dotakniti samega sebe, se dotakneš tudi drugega. Glas nima mej. Lahko zamižimo in ne vidimo, lahko zatisnemo tudi ušesa, a bomo še vedno čutili vibracijo, ki jo bo nekdo z glasom poslal v našo smer ali naše telo. Kot je lepo povedal Pascal Quignard, ušesa nimajo vek. Glas je fizičen, je vibracija. Le da danes izvajamo zvočne masaže ali vaje, kako peti v telo nekoga drugega, včasih pa so sedeli tesno skupaj in prepevali. Glas je nekaj, kar se te neposredno dotakne, zelo hitro in mimo razmišljanja.
Skupno, večglasno petje se mi zdi najvišja oblika demokracije, ker ne pojemo vsi skupaj v en glas, temveč vsak s svojim glasom in ustvarjamo harmonijo - skozi lastno drugačnost. V Sloveniji obstajajo zelo lepe pesmi za večglasno petje; kadar jih poje posameznik, se nam lahko zazdijo enostavne, kadar pa jih poje več ljudi hkrati, se ustvari kompleksna harmonija in uglaševanje drugega z drugim. Ko poješ z nekom, se odlično počutiš. In ko se počutiš dobro, si uglašen sam s sabo.
Ni dovolj, da stvari zgolj povemo, umetnost je stvari povedati na način, da te drugi sliši. Vprašanje je, ali bi si samo rad olajšal svojo dušo ali nagovoril drugega. To so vsakdanje lekcije. Ko si na odru, pa sploh apeliraš na drugega. Ena izmed nujnih potreb je biti slišan in uslišan. Da ne pošiljaš besed v prazno. To se mi zdi eno najhujših ponižanj, sploh ignoranca, ki dopušča, da so ljudje in njihove govorice - vsakič sproti - sistematsko neslišane. Zato sta poslušanje in tišina nujna. Tišine nam ni treba razumeti samo kot nekaj, kar traja. Besede in glasovi so oblečeni vanjo in jo izrišejo. Tako kot je pavza nujni del glasbe, je tišina nujni del dialoga. Kakšen smisel pa ima neprestano govoriti in klepetati, ne da bi te kdo slišal?