Oblivijon - iskanje svojega notranjega doma, svojih sanj, svoje prvobitnosti. Foto: Maska
Oblivijon - iskanje svojega notranjega doma, svojih sanj, svoje prvobitnosti. Foto: Maska

Predstavo Ivana Peternelja, ki temelji na gibu, je morda najbolje opisati kot nenehno raziskovanje nezavednega in nekega abstraktnega notranjega prostora, ki ga vsak ustvari sam in v katerem vsak živi. Najbolj ustrezen bi verjetno bil iz nemščine prevzeti filozofski termin 'Daheim'. Najboljša je razlaga, ki jo ustvari gledalec sam. V Stari elektrarni so nastopili Primož Bezjak, Maša Knez Kagao, Barbara Kukovec, Ivan Peternelj in Sabina Schwenner.

Nezavedno, asociativno, sanje oziroma vse, kar je skrivnostno
Naj navedemo še nekaj izhodišč, na katerih so predstavo zgradili Ivan Peternelj, njegovi gibalci in asistentka za gib Jana Menger. V besedilu, ki spremlja predstavo, je tako med drugim zapisano: "Oblivijon je tanka meja razumevanja, je asociativno polje, je nezavedni spomin, ki deluje avtonomno. Njegov čas je trenutek pred dogodkom. Čas, ki je pogreznjen sam vase; prehodno stanje med neformalnimi možnostmi in formalnimi resničnostmi. V tem predprostoru vznikajo podobe spočetja, evolucije, medčloveških odnosov, karnevalskega občutenja sveta, mitske podobe."

Oblivijon je tako tudi tista sfera, v kateri se človek nezavedno povrne nazaj v čas, ko smo še 'živeli v mitu', ko so nam koledarsko leto definirali karnevali in drugi označevalci bivanja prvobitnega človeka. V takšno okolje se vrnemo tudi, kadar sanjamo. Tudi sanje so zato ena od tistih prvin življenja, o katerih govori predstava Oblivijon.