Terre Haute že zdaj velja za eno najspornejših iger, kar jih bodo uprizorili na letošnjem festivalu Fringe v Edinburghu. Foto:
Terre Haute že zdaj velja za eno najspornejših iger, kar jih bodo uprizorili na letošnjem festivalu Fringe v Edinburghu. Foto:
Oklahoma City, april 1995
Timothy McVeigh, glavni krivec za napad v Oklahomi, je bil usmrčen leta 2001, njegov domnevni pomočnik Terry Nichols pa prestaja dosmrtno zaporno kazen. Foto: EPA
Gore Vidal

Svet se še vedno spominja bombnega napada v Oklahoma Cityju, v katerem je leta 1995 umrlo 168 ljudi, okoli 500 pa jih je bilo ranjenih. Sprva so odgovornost za napad pripisali islamskim skrajnežem, pozneje pa se je izkazalo, da je bil delo domačega terorista Timothyja McVeigha, ki je pred zvezno stavbo namestil tovornjak z 2,5 tone razstreliva. Zdaj je Edmund White, ki ga je časopis Le Monde nekoč označil za "najbolj dovršenega ameriškega pisca po Henryju Jamesu", o McVeighu napisal dramo, ki jo bodo avgusta uprizorili na festivalu v Edinburghu

Izmišljena zgodba z resničnimi osebami
Terre Haute, prvi Whitov dramaturški podvig po desetih letih, je zgodba o (navideznem) prijateljstvu med obsojenim teroristom in pisateljem Gorom Vidalom. 66-letni pisec si je naslov sposodil pri imenu zapora v Indiani, kjer je McVeigh prestajal svojo kazen.

V resnici se Vidal in McVeigh nista nikoli srečala, sta si pa izmenjala nekaj pisem; Vidal je napisal celo nekaj odmevnih člankov, v katerih je zagovarjal McVeigha, ki je svoj napad pojasnjeval kot maščevanje za nekatere spodrsljaje FBI-ja in zveznih oblasti. Obsojenec je pisatelja povabil na svojo usmrtitev (ki se je zgodila junija 2001, po enem najdražjih sodnih procesov v zgodovini), a se je ta ni udeležil.

Ni vse črno-belo
Čeprav je White v drami Vidala prekrstil v Jamesa, obsojenca pa v Harrisona, vira svojega navdiha ne skriva: "Mediji so McVeigha predstavili kot blazneža, toda mož je imel svoje razloge. V zalivsko vojno je šel kot mlad vojak, prekipevajoč od idealizma, nato pa se je nekaj v njem zlomilo. Potem je bil le še jezen in razočaran."

Na očitke, da terorista ne bi smel poskušati "razumeti", White odgovarja, da je ravno to pisateljeva služba. Skoraj v isti meri pomembna tematika igre pa je tudi vprašanje staranja, s katerim se White začenja spoprijemati. Pisatelj, ki ni nikoli skrival svojega pestrega življenja (v svoji avtobiografiji je zapisal, da je med letoma 1962 in 1982 spal s približno 3.000 moškimi), je HIV-pozitiven že od leta 1985, a je šele zdaj začel jemati ustrezna zdravila.

Kopriva ne pozebe
Dokaz, da ga staranje in bolezen ne obremenjujeta pretirano, je podatek, da White načrtuje še dve knjigi – roman in neleposlovno delo, monografijo o ključnih predstavnikih newyorškega kulturnega prizorišča v sedemdesetih.