Drama, ki jo je po dnevnikih in elektronskih sporočilih naslovne junakinje režiral Alan Rickman, bo na sporedu gledališča The Minetta Lane Theater do konca leta, da si jo bodo lahko ogledali vsi, ki so v zadnjih mesecih poslušali nasprotujoča si poročila o tem, kaj naj bi bil njen namen.

Predstava prikazuje življenje 23-letne Rachel, ki je 16. marca 2003 umrla v Gazi, ko je skušala pred rušenjem ubraniti eno izmed palestinskih stavb. A kot pravijo newyorški kritiki, drama ni animiran plakat, ki bi pozival k boju za "palestinsko stvar", ampak želijo njeni avtorji predvsem prikazati razvoj dekletove politične identitete.

Ekstremistični pogledi skoraj spadajo v New Yorku
Prav zato mnogim ni jasno, zakaj je bilo pred premiero monodrame v New Yorku toliko hrušča in trušča. Veliko jabolko je pač kraj, kjer niso monodrame, v katerih nastopajoči izraža svoja eksremistična prepričanja v zvezi z različnimi političnimi zadevami, nič posebnega. "Dvomim, da bo občinstvo navdahnjeno z različnimi partizanskimi temami, zaradi katerih je bila predstava deležna tako vročih razprav," je zapisal eden izmed kritikov.

Ti so do predstave večinoma hladni in jih ni posebej navdušila, vendar pa ne gre zanikati dejstva, da je bila Rachel Corrie v zadnjih letih kontroverzna osebnost na političnem prizorišču. Nekateri so ji očitali naivnost in dvojna merila pri presojanju palestinskih in izraelskih žrtev, medtem ko njeni podporniki kar niso mogli prehvaliti njenih prizadevanj za palestinske civiliste.

Kdo ima prav?
Rezultati izraelske preiskave so pokazali, da je bila njena smrt nesreča, medtem ko so njeni starši pri ameriški vladi zahtevali neodvisno preiskavo, saj v izraelskem poročilu kar mrgoli netočnosti in je polno nasprotujočih si izjav. Z mnenjem dekletove družine pa se ne strinjajo predstavniki ameriške vlade, ki so družini poslali pismo, v katerem so sporočili, da vlada izraelsko poročilo ocenjuje kot celovito in kredibilno.

A prav zaradi razmer v Izraelu je bila newyorška premiera monodrame prestavljena za pol leta; ko bi morala biti na sporedu, je namreč zbolel Ariel Šaron, in kot so dejali v gledališču, kjer je My Name is Rachel Corrie na sporedu, so premiero po pogovorih z ljudmi iz umetniških krogov, verskimi voditelji in predstavniki judovske skupnosti prestavili. Zdaj je končno na sporedu in sploh ni vprašanje, ali je to prav ali ne, menijo njeni ustvarjalci.