Dva lahko komunicirata tudi brez besed, je prepričan Janežič. Foto:
Dva lahko komunicirata tudi brez besed, je prepričan Janežič. Foto:
Janja Majzelj
Brez besed bo pripovedovala tudi Janja Majzelj. Foto: RTV SLO

Predstava Ko sem odhajal, sem se spomnil tiste scene iz Bergmana je nastala po gledališkem scenariju, ne po gledališkem tekstu. V njej ima glavno besedo tišina, Janja Majzelj in režiser pa sta morala gledalcem brez besed, le z govorico telesa razkriti svojo preteklost, odnos in zgodbo. Prvič sta se z izzivom spopadla v Gledališču Glej. Tišino v predstavi razbijajo zvoki, ki jih v živo oblikuje Tomaž Grom, ob Špeli Trošt tudi dramaturg predstave.

Ne govorijo le besede
Gledališki scenarij namesto gledališkega teksta je Janežič izbral, ker je prepričan, da igralci ne govorijo le besedami, ampak ves čas, tudi ko iz njegovih ust ne pride nobena beseda. Zato ga je tokrat zanimala predstava, v kateri dva igralca govorita malo, ali pa še to ne. Kljub temu pa ni želel ustvariti fizičnega gledališča, ampak le postaviti predstavo, v kateri besed ne bi bilo, česar zaradi dogajanja gledalci mogoče sploh ne bi opazili.

Tudi brez besed je namreč mogoče razbirati, kaj se med dvema osebama dogaja, so prepričani ustvarjalci predstave, ki v dokaz za svoje prepričanje navajajo primer, ko bi tudi zunanji opazovalec lahko ugotovil, kaj se dogaja med dvema osebama, ki zaradi različnih vzrokov ne bi spregovorili, komunicirali bi le v tišini. Kljub tišini namreč drug drugemu nekaj sporočata, dajeta vedeti, vplivata drug na drugega, se zapirata ali odpirata drug pred drugim, so zapisali pred premiero. Da je to mogoče, se aktivnosti, geste in premiki spremenijo v akcije, končni izraz prizora pa je preprostost.

Raziskovalci tišine
Pri razkrivanju skrivnosti tišine so sodelovali tudi kamermana Špela Trošt in Igor Remeta, fotograf Marcandrea, oblikovalec luči Igor Remeta, ki mu je pomagal režiser Tomi Janežič. Ta je odgovoren tudi za oblikovanje prostora in videopodobe, ob Janji Majzelj pa je soustvarjal tudi kostumografijo. Produkcijo je prevzel Studio za raziskavo umetnosti igre iz Ljubljane, koprodukcijsko pa sta sodelovala Gledališče Glej in CSS Udine.