Oglas
Moje delo je pravljica, kakršne pripovedujejo dojilje.
Tako kot uspešnico lanske sezone tudi sodobno opero Sergeja Prokofjeva zaznamuje lahkotna in fantastična zgodba. Režiser Vito Taufer se je tokrat zabaval z opero, ki ostaja v tradiciji commedie dell'arte, obenem pa na oder prenese tudi "povzetek razvoja tradicionalnega gledališča". Elementi starogrške tradicije zbora, ki komentira dogajanje, kontrasta med tragedijo in komedijo ter srednjeveškega uličnega gledališča in pantomime ustvarjajo samosvoj, fantazijski svet.
Dva izziva na eni frontiIzziv oblikovanja postavitve opere Zaljubljen v tri oranže je bil dvakraten. Ekipa "nosi breme" izredno uspešne izvedbe ljubljanske opere in baleta iz sezone 1927/1928, ki je ansamblu prinesla mednarodni uspeh. Izziv pa je tudi sama zgodba, v kateri dogajanje na dvoru liki spreminjajo s čarovnijami.
Sprehajanje med burlesko, liriko in morebitnimi bolj resnimi pasaži je tako prepuščeno režiserju, ki lahko tako do konca izrabi svojo domišljijo. Sanjskost je operi, ki je nastala po literarni predlogi beneškega komediografa Carla Gozzija, vdihnil ruski skladatelj. Ta je namreč opero zasnoval kot barvit nadrealistični kolaž v duhu optimizma, ki je na začetku 20. let 20. stoletja preveval ZDA. Tam, natančneje v Chicagu, je opera tudi doživela premiero in na mah osvojila Američane.
Sodobnost tudi 80 let kasneje
Sodobni duh opere je ljubljanska baletna in operna hiša ohranila tudi z izbiro koreografinje. Plesni gib je namreč zasnovala Mojca Horvat, ki se je tudi v svetu uveljavila kot avtorica odličnih koreografij plesnih šovov, pa tudi kot koreografinja muzikalov. Čarobnost na odru bosta skušali pričarati scenografija Sama Lapajneta in kostumografija Angeline Atlagić. Opero so solisti in zbor ljubljanske opere izvedli v ruščini, predstavo pa je s slovenskimi nadnapisi opremila Mira Jakopec. Zaplesali so baletniki SNG Opere in baleta Ljubljana.
Gledališče naj ohrani magičnost
O glasbeni pokrajini predstave Zaljubljen v tri oranže je dirigent ljubljanske postavitve Dieter Rossberg dejal: "Prokofjev zna z nekaj toni skicirati komično in dramatično. Njegova glasba je jasno instrumentirana, prežeta z veseljem nad življenjem, razgibana, vesela, vselej gledališka, polna kontrastov, hitrih in pogostih sprememb razpoloženj, dramatične (in vizualne) vitalnosti in energije. Partitura z dekorativnim barvnim niansiranjem se ne obrača k romantiki in mistiki, ampak k magiji in h gledališkemu čaru."
Uspešnica uniči dve gledališči
Za nastanek opere Zaljubljen v tri oranže pa se ne gre toliko zahvaliti Sergeju Prokofjevu kot ruskemu reformatorju gledališča Vsevolodu Meyerholdu. Ta je med prvo svetovno vojno v svoji gledališki reviji Zaljubljen v tri oranže objavil predelano pravljico Carla Gozzija in ji nadel ime svoje revije. Čeprav je Meyerhold predelal izvirnik, lahko nekaj o značaju pravljične pripovedi pove tudi Gozzijev opis svojega dela: "Moje delo je pravljica, kakršne pripovedujejo dojilje."
Zaradi uporabe za 18. stoletje precej drznih besed je bila Gozzijeva pravljica hitro deležna veliko pozornosti. Razsežnosti slave, ki jo je Gozziju prineslo delo, najbolje ponazori dejstvo, da sta zaradi uspeha predstave v Benetkah propadli kar dve konkurenčni gledališči, ki jima je predstava po Gozzoijevi predlogi "odnesla" občinstvo.
Nikoli ne pozabite na denar
Izvod revije je nato poslal prijatelju Prokofjevu v Ameriko, ki je napisal opero. Ta je ob nastanku sicer bolj kot zaradi pravljične vsebine razburjala zaradi orjaške vsote denarja, ki so jo vložili v krstno uprizoritev. A "denarna afera" je bila kmalu po premieri, ko so se razmahnili predvsem komentarji umetniških vodikov produkcije, kmalu poniknila.
Z odločitvijo za uprizoritev opere Zaljubljen v tri oranže je ljubljanska umetniška ustanova leta 1927 dokazala svojo umeščenost v sodobne umetniške tokove. Le šest let je namreč minilo med svetovno premiero in prihodom nove zvezde med operami v Slovenijo. Opero je med zvezde povzdignilo predvsem občinstvo. Gledališki in glasbeni kritiki so delu namreč očitali pomanjkanje pravih opernih melodij in pretiran modernizem brez globljega sporočila. Vendar na koncu o številu ponovitev in "širjenju" opere po svetu vendar odločajo le ljudje.
Moje delo je pravljica, kakršne pripovedujejo dojilje.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje