Govor v predstavi, ki je bila izvirno napisana v angleškem jeziku, da bi se Mitrovičeva izognila samocenzuri, je zelo preprost. Avtorica, ki se kljub mladosti lahko pohvali s kar nekaj nagradami, se ukvarja z mikrokozmosom, kaj človek počne sam s seboj in z ljudmi okrog sebe. Foto: SNG Nova Gorica
Govor v predstavi, ki je bila izvirno napisana v angleškem jeziku, da bi se Mitrovičeva izognila samocenzuri, je zelo preprost. Avtorica, ki se kljub mladosti lahko pohvali s kar nekaj nagradami, se ukvarja z mikrokozmosom, kaj človek počne sam s seboj in z ljudmi okrog sebe. Foto: SNG Nova Gorica

Glavni lik umira v Bolnišnici sester usmiljenk - to pa je nemara edina realna povezava z Zagrebom, v tem mestu namreč dejansko obstaja velika bolnišnica, tj. velika hiralnica s tem imenom. Vse drugo bi se lahko zgodilo kjer koli v Evropi in to štejem za odliko drame.

Slobodan Šnajder, iz spremne besede v hrvaški prevod dela
Ivana Djilas
Ivana Djilas se počuti doma tako v režiji za lutkovno gledališče, kot tudi za Šentjakobsko, Mladinsko in zdaj še novogoriško gledališče. Foto: SLG Celje

Slovensko narodno gledališče v Novi Gorici je kot četrto premiero letošnje sezone uprizorilo besedilo mlade hrvaške avtorice Nine Mitrovič Ta postelja je prekratka ali Samo fragmenti. Gre za slovensko praizvedbo, ki jo je režirala Ivana Djilas, premierno pa so jo izvedli Kotu novogoriškega gledališča. Drama se spopada s turobno tematiko: Ta postelja je prekratka ali Samo fragmenti govori o za rakom umirajočemu Tomu (Ivo Barišič), ki želi iz bolniške postelje nekomu zaupati svojo zgodbo. Pogovarja se z življenjem nezadovoljno Irene (Helena Peršuh) in ji tako vliva pogum, naj se sooči s svojim nezadovoljstvom in skuša uresničiti svoje želje.

Žarek upanja ostaja
Okrog zgodbe Toma in Irene so nanizani fragmenti iz njunega življenja, kar seveda krši linearni časovni red pripovedi. Po besedah Djilasove, ki prvič sodeluje z novogoriškim gledališčem, igralci v predstavi s svojimi čustvi spreminjajo drugače povsem nevtralno okolje. "Drama ima opravka z mračnimi stvarmi, vendar se bori za nekakšne preostanke optimizma - in si jih na koncu tudi pribori," so zapisali na spletni strani gledališča.

Fragmentiranost v izogib patetiki
Delo, ki je bilo leta 2005 na mednarodnem natečaju Nova evropska drama berlinskega festivala Theatertreffen izbrano med sedem najboljših dramskih besedil, krstno uprizorjeno pa lani na Reki, ima nenavadno obliko, podobno filmski tehniki sestavljanja fragmentov, montaže in ostrega reza med prizori. Uporaba kake drugačne dramske oblike bi bila po mnenju režiserke zaradi preobilice čustev preveč kičasto in čustveno, morda celo patetično.

Pri predstavi sodelujejo seveda tudi igralci: Radoš Bolčina, Maja Poljanec, Teja Glažar, Marjuta Slamič, Miha Nemec oziroma Blaž Valič, Jože Hrovat, Medea Novak oziroma Ajda Toman in Blaž Valič oziroma Milan Vodopivec. Tekst je v slovenščino prevedla Alja Predan, lektor je Srečko Fišer, scenograf Branko Hojnik, kostumografka Jelena Prokovič, avtor videa Nejc Saje, avtor glasbe Boštjan Gombač, oblikovalec luči Samo Oblokar.

Glavni lik umira v Bolnišnici sester usmiljenk - to pa je nemara edina realna povezava z Zagrebom, v tem mestu namreč dejansko obstaja velika bolnišnica, tj. velika hiralnica s tem imenom. Vse drugo bi se lahko zgodilo kjer koli v Evropi in to štejem za odliko drame.

Slobodan Šnajder, iz spremne besede v hrvaški prevod dela