Že samo dejstvo, da se bazen, sicer namenjen izobraževanju in rekreiranju prihodnjih športnih diplomirancev, spremeni v oder, je nenavadno, še bolj nenavadno pa je petje opernih arij pod vodo. Ob polnoči je namreč ameriška umetnica, performerka in glasbenica Juliane Snapper na/v že omenjenem bazenu izvedla eno izmed svojih glasbenih predstav.
Čeveljci na dnu bazena
Pet sežnjev globoko moj oče leži je predstava, v kateri njena izvajalka dobesedno poje pod vodo. Juliane Snapper je začela sicer na suhem in se ob nogah gledalcev, pojoč z masko na nosu, odplazila do bazena in se nato počasi, kot kakšna sirena, spustila vanj.

Že kaj kmalu so njeni zlati čeveljci s "precejcentimetersko" peto pristali na dnu bazena, ona pa se je med tem igrala z zvoki, ki jih tvorita voda in človeški glas.

Arije novodobne sirene s kisikovo bombo
Opera velja za tisto vrsto odrskih uprizoritev, ki se skozi petje močno vživlja v občutke nekoga in jih skuša prenesti na gledalca, je nekakšna tehnologija empatije. Delo ameriške performarke pa je pravzaprav protistrategija današnji informacijski prenasičenosti. Užitek zaradi užitka, ki se ob prisotnosti vode razvije v pomirjujočo blagodejnost.

Pravzaprav je nenavadno, kako razločno je bilo mogoče slišati petje Snapperjeve pod vodo; nekje na sredi bazena jo je čakala kisikova bomba, s pomočjo katere je nato umetnico dejansko pela pod vodo.

Performans so popestrile začetne videoprojekcije Paule Cronan, projicirane na dno bazena, celotno dogajanje pa je spremljala nevsiljiva elektronska glasba Soqrmoma (Pieter Snapper).

Življenje z vodo
Eno izmed vprašanj, ki jih Juliane Snapper odpira s svojo večlokacijsko (kar pomeni, da je lahko izvedena kjer koli) predstavo, je tudi človekov odnos do vode. Bi si lahko zamislili nove načine obstoja z vodo tako, da bi na novo poslušali? Ali bi se predali žeji in potapljanju na načine, ki ob naši vse večji zaskrbljenosti odpirajo prostor za eros in kolektivnost?

Vsekakor je voda njuno potrebna za naše preživetje, stik z njo pa odpira nova polja, ki navadno pomirjajo. Polnočna podvodna opera je tako predstava, kjer se pevka giblje s počasnimi gibi, takšnimi kot pri plavanju pač so, in hkrati spominja na novodobno sireno – vprašanje je le, če bi se mornarji zaradi nje zadeli ob čeri oz. kako bi reagiral Odisej.

No, ne glede na nosne čepke in bazen, ki se spremeni v oder, Juliane Snapper ne spominja na sinhrone plesalke (pa tudi smehlja se ne neprestano).
Lejla Švabić