Predstava temelji na starodavni indijski pesnitvi Ramayana, vključuje pa tudi prikaz usmrtitve demonskega kralja Thotsakana. Po tradiciji uprizoritev njegove smrti prinaša nesrečo, a le, če je uprizorjena v tajskem gledališču mask, ne v povsem običajnem gledališču.

Že ko so vladajoči izvedeli za postavitev opere, so zahtevali zelo omiljeno različico zgodbe, zaradi katere se kraljeva usmrtitev ne zgodi na odru, ampak nekje v zaodrju in si jo morajo gledalci predstavljati sami. A to še ni bilo dovolj. Vlada, ki je na oblasti od septembra, noče izzivati bogov, saj se nanjo že zgrinjajo obtožbe zaradi neizpolnjevanja obljub. Skladatelju je tako vsilila pogodbo, po kateri lahko postavitev opere takoj prepove, če bi ta žalila moralni čut Tajcev.

Opera bo kriva za vse nesreče
Skladatelj Somtow Sucharitkul je povedal tudi, da so mu vladajoči že vnaprej povedali, da bodo za vse nesreče, ki bi se jim lahko pripetile, okrivili opero in njene avtorje. Tajsko ministrstvo za kulturo se na dogajanje ob operi, ki bo premierno na sporedu čez nekaj dni, ni odzvalo.

Je oblastnikov strah primerjave z Ramo?
Ramayana, ki v sanskrtu pomeni Ramovo potovanje, je ob Mahabharati najbolj znana indijska pesnitev. Podatki o lestnici njenega nastanka so različni, splošno sprejet pa je čas med 500 in 100 leti pred našim štetjem, ko naj bi pesnitev v 24.000 verzih zapisal Valmiki. V delu opisuje življenje Rame, ki Indijcem že tisočletja predstavlja plemenitega, popolnoma uravnoteženega, neustrašnega, močnega, modrega, sočutnega in pravičnega vladarja.

Tako kot Mahabharata je tudi Ramayana uporabljena ne le za pripovedovanje lepih zgodb, ampak tudi za prenašanje starodavnih hindujskih sag, ki jih je avtor zavil v alegorije, v delu pa rpav tako ne manjka niti številnih filozofskih in božjih naukov. Oba epa sta pomembna tudi zaradi svojega vpliva na kasnejšo poezijo, napisano v sanskrtu.