Oglas
Gledališče San Carlo se je namreč znašlo na robu bankrota, za to pa naj bi bil kriv zakon, ki je italijanske operne hiše naredil za na pol privatne ustanove. Drugod po državi sistem vsaj približno dobro deluje, v Neaplju pa se vplivna 'klika' bolj kot za kulturo zanima za ... streljanje ter prekupčevanje z orožjem in drogami. Kot je za Times povedal nekdanji umetniški direktor San Carla in skladatelj Roberto De Simone, je propadanje San Carla "simptomatično za mesto, ki vedno bolj propada". V Neapelj so se namreč vrnili časi 'divjanja' mafije, ki nadzira tudi kulturne ustanove. Vendar res samo nadzira, vlaga vanje pa ne.
200.000 evrov za pričeske in kostumeOperni hiši, ki obenem velja tudi za najlepšo v Evropi, je tako kljub dobremu umetniškemu vodstvu in ansamblu v zadnjih letih 'uspelo' pridelati 20 milijonov evrov izgube. Nekaj krivde je potrebno pripisati tudi zaposlenim v gledališču, saj očitno menijo, da je zanje dovolj dobro le najboljše. Pravzaprav le tisto, kar je zares razkošno. Opera je tako samo v prvih treh mesecih letošnjega leta za kostume porabila 133.000, za pričeske pa 54.000 evrov. Kulturnemu ministru Francescu Rutelliju ob takšnem razsipanju z denarjem in ob nezainteresiranosti privatnih donatorjev ni preostalo drugega, kot da odpusti vodstvo. V Neapelj pa je poslal visokega člana ministrstva Salvatoreja Nastasija, ki naj bi "uredil stvari".
Darilo dinastije Burbonov
Opero Teatro di San Carlo so ustanovili leta 1737 in nemudoma je postala osrednje mesto za srečevanje neapeljske elite. Gradnjo čudovite opere je v tridesetih letih 18. stoletja naročil kralj Karel iz dinastije Burbonov, ki je tedaj vladala neapeljskemu kraljestvu. Čudovito baročno stavbo arhitekta Giovannija Antonia Medrana - sodelovali so tudi drugi arhitekti - so krstili z uprizoritvijo opere Achille in Sciro skladatelja Domenica Sarra in libretista Pietra Metastasia. Neapeljska operna hiša je hitro zaslovela in si pridobila sloves ene najboljših v Evropi.
Britanski poročnik rešuje neapeljsko opero
V skoraj treh stoletjih obstoja pa se hiša Teatro di San Carlo ni mogla izogniti tragedijam (oziroma skorajšnjim tragedijam). Njen obstoj je bil najbolj ogrožen med drugo svetovno v času po kapitulaciji fašističnega režima, ko so se na Apeninskem polotoku spopadali zahodni zavezniki in nemške vojaške enote. Veliko zaslug za ohranitev opere gre Britancem, posebej poročniku Petru Francisu, na čigar pobudo so v operi kljub vojnemu stanju že konec leta 1943 ponovno zagnali program. Drži, da so bili Britanci tako zagnani predvsem zato, da bi med svojim postankom v Italiji imeli vsaj malo zabave, vendar pa so tako sprožili hitri preporod operne hiše, ki si je po vojni opomogla veliko hitreje kot operne ustanove drugod po Italiji.
Programska posebnost Teatra di San Carlo
Predvsem po zaslugi zagnanega direktorja Pasquala Di Costanza in njegovega umetniškega direktorja Francesca Sicilianija si je Teatro di San Carlo pridobil mednarodni sloves. Tega ohranja še danes, in sicer tudi po zaslugi svoje programske posebnosti: gledališče slovi po uprizarjanu nekaterih danes že skoraj pozabljenih opernih del iz 19. stoletja, v zadnjih letih pa si skupaj z Robertom De Simonejem prizadeva tudi za restavriranje neapeljskih komičnih oper 18. stoletja, katerih notni zapisi so pogosto nepopolni in zato zahtevajo dolgotrajne priprave na uprizoritev.
Na svojo opero so bili nekoč ponosni tudi lokalni mafijci, ki so veliko dali na zunanji prestiž. Danes so očitno razmere drugačne in vplivneži, ki so mesto spremenili v tako imenovano svetovno prestolnico trgovine s kokainom se raje zapirajo v svoje utrjene domove, kot pa da bi se pokazali kot razsvetljeni ljubitelji kulture, kar so bili nekateri od njihovih prednikov.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje