Drama Kočljivo ravnovesje Edwarda Albeeja je prvo slovensko uprizoritev doživela leta 1969 v SNG Drama Ljubljana, v tej sezoni pa se je zanjo v novem prevodu in pod novim naslovom Občutljivo ravnovesje odločilo Mestno gledališče ljubljansko. Režijo je prevzel Zvone Šedlbauer.

"Plemenita klasika", ovenčana s pulitzerjem
Igra Občutljivo ravnovesje se ukvarja s povečavo zgodbe neke družine; sočasno spremlja vsakega posameznega člana družine in sliko družine v celoti, neopazno pa se v ta navidez popolnoma vsakdanji kontekst vtiska element nadnaravnega ali nenavadnega, je na predstavitvi povedala direktorica in umetniška vodja MGL-ja Barbara Hieng Samobor. Po njenih besedah gre za eno tistih predstav, ki jih imenuje "plemenita klasika".

Albee je za to delo, nastalo v 60. letih po veliko bolj znanem besedilu Kdo se boji Virginie Woolf, dobil Pulitzerjevo nagrado, vendar pa se je znašlo med redkeje uprizarjanimi. Po krivici, ker je v marsičem bolj prefinjeno od Virginie Woolf, je prepričana dramaturginja Ira Ratej.

Drama je, kot pravi dramaturginja, raziskava družine v ožjem in razširjenem smislu, pri čemer se dotika tudi vprašanj prijateljstva in alkoholiziranosti oziroma zasvojenosti nasploh. Izjemno aktualna pa je zaradi še ene "bolezni" današnjega časa - tesnobe. To neopredeljeno in kot nočno moro vseobsegajočo "stvar", za katero se ne ve vzroka, v družino višjega sloja prineseta družinska prijatelja.

Avtor sam je za igro dejal, da se v njej nič ne zgodi, toda po mnenju Ratejeve se zgodi vse. "Ta vse pripoveduje zgodbo o nas na skrajno boleč, diagnostičen način."

Režiser skrit v ozadju
Zgodba se dogaja na konzervativnem vzhodu ZDA. Režiser Šedlbauer se je "takoj odrekel uvozu ameriške imagologije v stilu hollywoodske tradicije". Po njegovih besedah je bilo treba najti podobo postarane, usahle, povsem neidilične, neuspešne, recimo kar upokojenske Amerike. Amerike, ki postaja malodušna, zgubljena, panična in nečlovečna.

Pretežni del uprizoritve je, kot je dejal, prešel v obdelavo šestih igralcev: Stannie Boninsegna, Marka Simčiča, Judite Zidar, Mojce Funkl, Maje Boh in Jožefa Ropoše - kot gostja nastopa še Tajda Podobnik, sam pa je bil z drugimi sodelavkami kot režiser skrit v ozadju. Še več: skril je režijo in tako bolj neopazno pletel avtorjeve psihološke intrige ter se učil od igralk in igralcev, česa so sposobni.

V poplavi postdramskega gledališča se torej Očutljivo ravnovesje drzno postavlja ob bok zelo razširjeni modi gledališča nenadnih suspenzov, voluntarističnih impresij, hitrih dramaturških poenostavljanj, eliminativnih črt in poleg tega še sloga, ki ga sodobni režiserji opredeljujejo s sintagmo "no acting, please" (brez igre, prosim), je poudaril režiser.

Kostumografka je bila Jerneja Jambrek, scenografka Barbara Matul Kalamar, glasbeno opremo je izbrala Darja Hlavka Godina. Igro je na novo prevedla Alenka Klabus Vesel.