Edina odlika francoskih muzikalov so odlične plesne predstave. Vsebinska plat pa ponavadi zelo peša. Foto: EPA
Edina odlika francoskih muzikalov so odlične plesne predstave. Vsebinska plat pa ponavadi zelo peša. Foto: EPA
V Britaniji in ZDA tako uspešen muzikal Producenta bi v Koreji verjetno pogorel. Humor, še posebej pa politična satira, pri Korejcih ne zažge. Foto: EPA

Lani je namreč Južno Korejo zajela prava evforija francoskega muzikala. Vsako izmed francoskih produkcij Deset zapovedi, Notredamski zvonar in Don Juan si je lani ogledalo več deset tisoč Korejcev, ki jih menda pri francoskih muzikalih navdušujejo preprosta zgodba, skoraj popolna odsotnost govorjenega dialoga in bleščeča koreografija. Nepomembno ni niti, da francoski muzikali ne poskušajo biti pretirano duhoviti, česar še posebej za britanske produkcije ne bi mogli reči. Korejci namreč niti slučajno ne slovijo po "pretiranem" smislu za humor, niti te lastnosti ne cenijo preveč pri drugih.

Učni načrt za 5. razred osnovne šole je norma
Lahkotnost, lahkotnost in nezahtevnost, nezahtevnost. To so gesla, ki si jih morajo med snovanjem predstav ponavljati mojstri muzikala, če želijo za sebe odtrgati del denarne pogače, ki jo vsako leto spečejo korejski navdušenci nad muzikalom. V bistvu je prav "hecno", da so francoski muzikali tako zelo plehki in da skoraj vsi po vrsti obnavljajo oguljene zgodbe. V filmu je namreč razmerje med Francozi in Britanci pogosto popolnoma nasprotno. Tam so francoski filmarji tisti, ki se želijo postaviti z inteligentnimi in pogosto za široke množice ne kaj prida privlačnimi produkcijami. Britancem pa ni "pod častjo" spustiti se na raven običajnega človeka in se odreči "kompliciranju". Kdo je bolj uspešen? Odgovora ni treba zapisati.

Uniformirani Korejci hočejo red na odru
Še nekaj loči francoske muzikale od ameriških in britanskih. To je specializiranost nastopajočih. Če so Britanci in Američani sposobni naštudirati ples, petje in igro, se njihovi kolegi osredotočijo le na eno dejavnost. V francoskih muzikalih tako nekateri nastopajoči pojejo, drugi interpretirajo govorjeno besedilo, tretji pa plešejo. Vsega trojega pač ne. Prav to pa francoski produkcijam omogoča, da blestijo vsaj v eni prvini. To je ples. V francoskih muzikalih nastopajo zares odlični plesalci, ki jih vodijo še odličnejši koreografi, zato plesne točke pogosto dosegajo kakovost baletnih predstav. Le da so pogosto bolj sproščene in slikovite od klasičnega baleta. Zato pa tudi toliko bolj prijajo korejskemu občinstvu, ki zahtevnosti in kompleksnosti v umetnosti očitno ne ceni preveč.