Gibalno predstavo Hej, punca! je Romeo Castelluci zasnoval kot teater, ki "se distancira od hude amnezije gledališča in obsežnih arhivov dejanj na Zahodu". Kaj se godi v tem gledališču, ki kretnjo obravnava kot sredstvo, ki neki pojem obudi v življenje, je bilo mogoče videti v Cankarjevem domu, kjer je zaživela predstava skupine Societas Raffaelo Sanzio. Na odru sta se po glasbi Scotta Gibbonsa in med kipi Plastikarta in Istvana Zimmermanna gibali Sonia Beltran Napoles in Silvia Costa.
Zgodba, ki se ponavlja iz dneva v danO nastanku in sporočilu produkcije Hej, punca! je Romeo Castelluci zapisal: "Ko sem čakal, da se prižge zelena luč - v tistem hipu se mi je utrnil naslov te igre. Od tistega trenutka naprej je bilo edino, kar sem počel, to, da sem zasledoval ti dve besedi. Čakal sem. In še malo čakal. Ne vem, kaj se je zgodilo potem, a mislim, da ima opraviti s portretom človeškega srca. Nekdo se zbudi, vstane, se uredi za ven. Gre ven. Konec zgodbe.
Lahko bi trajalo en dan ali leto kot koledar."
Nastopajo igralci in gledalci
Predstava Hej, punca! ni toliko predstava o dekletih, ki vsako jutro in popoldne ponovijo "ritual" odhoda v šolo in vrnitve domov. Predvsem gre za raziskovanje odziva, ki ga v gledalcu sproži pogled na kretnjo. Ta je v gledališču seveda nujno stopnjevana, pretirana. Castelluci izpostavlja odzivnost, saj že dolgo trdi, da je osrednji lik sodobnega gledališča gledalec. In štirideset gledalcev tokrat zares nastopi v vlogi statistov.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje