Mladostno Shakespearjevo tragedijo, eno najbolj priljubljenih iger elizabetinske dobe, ki si je s prizori posiljevanja, razkosavanja in ljudožerstva za dobri dve stoletji prislužila status barbarskega in manjvrednega dela britanskega dramatika Williama Shakespeara, je na oder ljubljanske Drame postavil Diego de Brea.

V Slovenski jezik je igro prelil Srečko Fišer (obstaja tudi stari, precej pomanjkljiv prevod Mateja Bora).

Igralska zasedba
Glavno vlogo v predstavi, ki je nastala kot parodija na dela drugega angleškega dramatika, Christopherja Marlowa, so zaupali Jerneju Šugmanu. Ob rimskem plemiču in vojskovodju v vojnah proti Gotom pa bodo zaigrali še Alojz Svete, Gorazd Logar, Andrej Nahtigal, Saša Tabaković, Zvone Hribar, Katja Levstik, kot gosti pa Filip Juroš, Val Manfreda Vidrih, Marko Plantan, Pablo De Brea, Klemen Mauhler. V vlogo Andronikove hčere Lavinije bo zaradi poškodbe Saše Mihelčič vskočila Helena Peršuh

V vlogi Tamore, kraljice Gotov in nato rimske cesarice, se predstavlja Saše Pavček, v likih preostalih Gotov, "barbarov", pa bodo nastopili Vojko Zidar, Valter Dragan, Rok Vihar in Janez Škof. Pod glasbo se podpisuje Aldo Kumar, za odrski govor pa lektorsko skrbi Tatjana Stanič.

Po prelomni uprizoritvi Petra Brooka leta 1955, v kateri je naslovno vlogo zaigral Laurence Olivier, je v drugi polovici 20. stoletja gledališka praksa Tita Andronika uveljavila kot enega bolj zanimivih in spletkarskih Shakespearjevih besedil in angleške renesanse.

Raziskovanje nasilja in zla
Tragedija je bila na evropskih odrih uprizorjena še nekajkrat, posneli pa so tudi filmske priredbe. Kot pojasnjuje ravnatelj in umetniški vodja Drame Janez Pipan, se nova uprizoritev ob Hiengovem Osvajalcu v letošnjem repertoarju konceptualno navezuje na raziskovanje nasilja in zla. Gre za tragedijo, ki ponuja možnost branja sodobnosti, ultimativno zaznamovane z nasiljem, skozi klasično besedilo. Po besedah dramaturga predstave Tomaža Toporišiča lahko spremljamo predstavo tudi v negotovem času sedanjosti, saj lahko tragedija s svojim vratolomnim strojem maščevanja in krutosti predstavlja točko, ki novodobnim zaznavanjem odpira za vprašanja etike in oslabljenega subjekta v vsej njegovi protislovnosti.

Toporišič opozarja tudi na potrebo po zelo natančnem branju drame, ki se ji velja približati brez nanosa zgodovine, saj se tako skozi anatomsko branje izpostavlja neka zelo intimna drama protagonistov.