V Mestnem gledališču ljubljanskem bodo nocoj prvič uprizorili dramo Rekviem izraelskega avtorja Hanoha Levina. Režijo predstave, ki se sprašuje o smislu oziroma nesmislu življenja, je umetniška vodja gledališča Barbara Hieng Samobor zaupala Matjažu Zupančiču. Njegove asociacije so bile, kot je dejala na predstavitvi, izjemno polne in so šle v zanimive smeri, k sodelovanju pa je pritegnil za Studio (kjer bodo Rekviem uprizarjali) sorazmerno veliko ekipo sodelavcev, v kateri so bili kostumografka Bjanka Adžić Ursulov, scenograf Alen Ožbolt, koreograf Iztok Kovač, skladatelj Jani Kovačič in drugi.

Prevod je delo Klemna Jelinčiča Boete. Ta je besedilo označil kot izjemno tekoče in racionalno, iz česar je vidno, da je bil avtor blizu odra. Sicer pa ne gre za "depresivno" besedilo, ki bi v človeku ubil voljo do življenja, pa čeprav je sama tematika - tematika smrti - vse prej kot lahkotna. Sam naslov igre, torej Aškavá, je pojem, ki v judovstvu označuje vse tiste verske obrede, ki se izvajajo po človekovi smrti. Od teh je najpomembnejša molitev ob smrti ali tfilát aškavá, v gledališkem listu pojasni Boeta. Tudi igra sama je bila opisana kot pravljica o smrti, čeprav se ukvarja predvsem z dogodki pred smrtjo.

Novele Čehova srečajo brechtovsko potujitev
Zupančič, ki je pri predstavi opravil tudi delo dramaturga, je besedilo v formalnem smislu označil kot "dramaturški brainstorming 20. stoletja". Levin je v njem po eni strani izhajal iz novel Antona Pavloviča Čehova, iz romanesknega ruskega konteksta, po drugi strani pa je hkrati neprestano uporabljal zelo sodobne oziroma zelo brechtovske trenutke potujitve in vse to na neki način prežarčil z zelo avtentično in zelo samosvojo dramsko pisavo.

Igra je prežeta s čustvom melanholije, ki pa se mu avtor nikoli do konca ne prepusti, ampak ga neprestano srečuje z zelo življenjskimi, čudaškimi, včasih tudi obešenjaškimi elementi. Sam je, kot je dejal Zupančič, igro bral kot nekakšen dramski ples smrti, ki so ga skušali ujeti v relativno strog odrski minimalizem.

Predstava po besedah Lotosa Vincenca Šparovca, ki je prevzel vlogo kočijaža, kaže trenutno moč in prodornost igralskega ansambla MGL-ja. V njej nastopajo še Marko Simčič k. g. (starec), Bernarda Oman (starka), Jana Zupančič, Gašper Tič, Viktorija Bencik, Tina Potočnik k. g., Milan Štefe, Gaber K. Terseglav, Jurij Drevenšek/Žiga Udir k. g., Domen Valič in Gregor Gruden.

Od dojenčka do starca, od reveža do bogataša ...
Zgodba se začne v odmaknjeni vasici "nekje med Parizom in Šanghajem", kjer se ostareli izdelovalec krst, vse življenje trd in neizprosen človek, pritožuje, da ima premalo dela. Ko pa mu na smrt zboli žena, se nenadoma zave, koliko priložnosti je zamudil. Smrt v podobi treh kerubov pa ne izbira le starejših. Kot v mrtvaškem plesu je na pot pospremila tudi kočijaževega sina v najlepših letih, pa tudi komaj rojenega otroka si ne pomišlja vzeti s seboj, so o vsebini predstave zapisali v gledališču.

Hanoh Levin (1943-1999) je najpomembnejši izraelski dramatik. Ustvaril je 63 dramskih del, 22 jih je tudi sam zrežiral. Pisal je tudi prozo in poezijo. Rekviem je bil prvič izveden marca 1999 v gledališču Kameri v Tel Avivu, le nekaj mesecev pred avtorjevo smrtjo. Levinovo pisanje odlikujeta neposrednost in svojevrsten slog, ki preseneča s satiričnimi preobrati in poetičnimi prispodobami.