Maks, tragični glavni junak, je slovenski domačijski lik, ki je tudi svetovljan, je brutalen in ponižen, gospodovalen in občutljiv. Foto:
Maks, tragični glavni junak, je slovenski domačijski lik, ki je tudi svetovljan, je brutalen in ponižen, gospodovalen in občutljiv. Foto:
Lahka konjenica je že četrti Jančarjev tekst, ki ga je režiral Zvone Šedlbauer. Foto: MMC RTV SLO
Jančarjeva drama v MGL-u

Jančar je Lahko konjenico napisal leta 2003, na Vidov dan (28. junij) pa je končal zadnjo različico, ki je bila krstno uprizorjena v Beogradskem dramskem pozorištu. Na slovenske odre je prišla v režiji Zvoneta Šedlbauerja v Mestnem gledališču ljubljanskem.

Dramo, ki se dogaja nekje v slovenskem hribovju pred novoodkritimi freskami podeželske cerkve, v župnišču te iste cerkve in njegovi okolici je dramaturško obdelal Krištof Jacek Kozak, scenografijo je zasnovala Špela Puc, kostume je oblikovala Jerneja Jambrek, glasbo je prispeval Bojan Jurjevčič - Jurk, lektorsko pa je nad besedilom bedela Maja Cerar s pomočjo Martina Vrtačnika.

O novem načinu življenja
Gre za smešno, groteskno in tudi tragično podobo medčloveških odnosov, ki se zaradi novih vrednot, povezanih z denarjem, vse bolj zaostrujejo v brezobzirnost. Pripoved o poslovnežu Maksu Globokarju (Aleš Valič), ki se mu v finančnih poslih nekaj zalomi, tako da se zlomi tudi sam, lahko beremo kot še eno v vrsti Jančarjevih zgodb o padcu posameznika pod težo družbenih bremen in zahtev časa, v katerih se je znašel. V svoji spreobrnjenosti oziroma želji po njej se zateče v svoje rodne kraje, kjer išče notranji mir.

Vsi obrazi Lahke konjenice
Pravi obraz Maksa se kaže predvsem v prizorih z restavratorko Marjano (Mojca Funkl), kjer se kaže njegova ponotranjena sprememba, medtem ko ga preostali člani Lahke konjenice: Ben (Jožef Ropoša), Dolhar (Boris Kerč), Tony (Vladimir Vlaškalić), Maksova žena Helena (Boninsegna) in ljubica Livija (Jana Zupančič) še vedno vidijo kot predstavnika nove elite (tajkuna), ki ima največ oblasti takrat, ko druge obdrži v negotovosti.

Direktorica MGL-ja Barbara Hieng Samobor je o Jančarjevi igri dejala, da se s polja javnega življenja premika v bolj intimna področja, s čimer se je strinjal tudi dramatik sam. Dodal pa je, da je v gledališču besedilo le eden izmed elementov predstave, ki pa mora biti najbolj usoden. Lahka konjenica poskuša razmišljati o nekem novem življenju, vendar pa, dodaja Jančar, ni lahko odgovoriti, zakaj je igra nastala.

L. Š.

Jančarjeva drama v MGL-u