Zupančič, ki je tokrat prvič na oder postavil Cankarjevo delo, komedijo opisuje kot "hkrati zelo smešno in zelo resno", ravnovesje med obojim pa so iskali tudi v uprizoritvi.

Dolgotrajen boj za objavo in uprizoritev
Cankar je satirično komedijo, ki upoveduje lažno rodoljubje in politično gnilobo, napisal na Dunaju. O ideji Za narodov blagor je Cankar pisal že leta 1899, in sicer v pismu bratu Karlu, avgusta 1900 je poslal rokopis založniku Schwentnerju in hkrati v Deželno gledališče ter s tem sprožil dolgotrajen boj za objavo in uprizoritev, je v gledališkem listu pojasnila Ira Ratej.

Ivan Cankar je z Dunaja pisal svojemu bratu Karlu: "Zdaj pripravljam satirično farso: spravil bom na oder tisto ljubljansko družbo, o kateri pravijo, da je cvet naše inteligence, kvintesenca slovenske kulture in poklicna vodnica v naših literarnih in političnih – predvsem političnih – težnjah. Karikiral sem jako malo in tega niti treba ni bilo. Kdor piše pri nas po resnici, pravijo, da karikira; to ni nič čudnega, zakaj življenje tam doli je res strahovita farsa."

Ob izidu leta 1901 je temeljito razburkala slovensko javnost, več je bilo tistih, ki so ji nasprotovali. Krstno uprizorjena je bila zato šele leta 1905 v Pragi, na slovenskih odrih pa leto pozneje v ljubljanskem Deželnem gledališču. Pri pripravah na uprizoritev je po besedah Ire Ratej sodeloval tudi Cankar s svojimi željami v zvezi z zasedbo igralcev, ki večinoma niso bile upoštevane. "Tudi po 120 letih zareže prav tako bridko kot tedaj," pravijo v MGL-ju.

Kaj je pod velikimi besedami o narodovem blagru in idealih?
V igri se čutijo obrisi kulturnega boja na Slovenskem, Cankar v njej napada in smeši vse po vrsti, razlaga Zupančič. Na pranger daje vse tiste, ki pod velikimi besedami o narodovem blagru in idealih skrivajo svoje zasebne pritlehne interese. V MGL-ju so zgodbo prestavili v 30. leta preteklega stoletja, saj tako zaradi bližine druge svetovne vojne Ščukova napoved radikalnih družbenih sprememb dobi neko drugo ostrino. Obenem Zupančič poudarja, da je tisti novi čas, ki ga Cankar napoveduje zlasti prek Ščuke, prav v 20. in 30. letih dvajsetega stoletja prinesel nove umetniške oblike, od umetniške avantgarde do filmske burleske.

Pri postavljanju igre na oder se Zupančič ni odločil niti za zgodovinsko ilustracijo niti za aktualistični realizem. Bolj ga je zanimalo, ali se da to Cankarjevo igro namesto v meščanskem salonu ali nekem sodobnem prostoru postaviti na "veliki predimenzionirani nadrealistični zofi". Cankarjevo igro ob manjših dramaturških črtah in intervencijah uprizarjajo takšno, kot je bila napisana, pa tudi jezika niso spreminjali.

Ob povabilu Matjaža Zupančiča so v MGL-ju računali in tudi dobili "predstavo, ki bo s popolnoma modernimi izrazili in dokaj samosvojo poetiko spoštljivo zastopala Cankarja," pravi direktorica in umetniška vodja MGL-ja Barbara Hieng Samobor.

Igrajo Primož Pirnat, Lotos Vincenc Šparovec, Bernarda Oman, Ajda Smrekar, Jernej Gašperlin, Jožef Ropoša, Tanja Ribič, Uroš Smolej, Iva Krajnc Bagola, Boris Kerč, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Gaber K. Trseglav in Matic Lukšič. V vlogi ljudstva nastopajo plesalke Anja Möderndorfer, Petra Peček, Veronika Valdes v alternaciji z Nežo Blažič in Aja Zupanec.

Scenografijo je oblikovala Janja Korun, kostumografijo Bjanka Adžić Ursulov, koreografka pa je Sinja Ožbolt.