Na Malem odru drame se je tako odvrtela legenda o tibetanskem princu Črimekundanu ali Brezmadežnemu, možaku, ki doseže stanje popolne razsvetljenosti oziroma nirvane, pa se kljub temu vrne na Zemljo, da bi pomagal ljudem. Vrhunec igre in katarza pa nastopita, ko se dobri princ odloči slepcu darovati lastno sposobnost vida.
V legendah se dobrota splačaKer legende že po pravilu nosijo vzgojno noto, je Črimekundanovo žrtvovanje seveda poplačano. Princu, čigar zgodbo je na papir domnevno zapisal 6. dalajlama Tsang Jang Gjatso (1683–1708), se vid skrivnostno povrne in lahko nadaljuje svojo mesijansko pot.
Predstavo je režiral Jernej Lorenci, ki je v svet skrivnostne tibetanske preteklosti poslal igralce Petro Govc, Polono Juh, Marka Mandića in Igorja Samobora. Da bi pot v čase, ko so še živela božanstva, uspela, pa Lorenciju pomagali še scenograf Branko Hojnik, kostumografka Belinda Škarica in avtor glasbe Andraž Polič.
Bodisatve - popolnoma nesebična bitja
Zgodba Črimekundan ali Brezmadežni je pripoved o enem od bodisatev, verjetno najbolj nesebičnih bitij, ki so kdaj koli obstajala. Bodisatve so bitja, ki se jim še v času življenja na zemeljskem obličju uspe odreči vsem posvetnim užitkom. Spoznajo, da je veselje, ki ga ljudem dajejo materialni užitki tega sveta, zlagano in popolnoma brez pomena.
Glavni cilj je odpoved vsem posvetnim užitkom, ki nas vežejo na tostranstvo in ko spoznamo njihovo ničvrednost, se izstrelimo v stanje nirvane oziroma popolne blaženosti. Izstopimo iz kroga večnega rojevanja in umiranja in zaživimo nematerialno življenje ob bogu.
Klasično tibetansko gledališče
Črimekundan ali Brezmadežni je najbolj znano izmed 13 ali 14 dramskih besedil, imenovanih namtar, ki so se ohranila do današnjih dni in ki so od 15. stoletja naprej sestavljala stalni repertoar tradicionalnega tibetanskega gledališča. Začetki tibetanskega gledališča sicer segajo v 8. stoletje in so tesno povezani z razvojem tibetanske različice budizma.
Ko je v tem stoletju budizem v Tibet zašel iz Indije, so Tibetanci njegove duhovne temelje vpeljali v predbudistične tradicionalne plese. Skozi stoletja se je ta tako imenovana »meditacija v gibanju« postopoma razvijala in spreminjala, v 15. stoletju pa jo je veliki sveti mož Thangtong Gjalpo preoblikoval v tradicionalno tibetansko gledališče.
Izjemni v Evropi
Postavitev tibetanske legende na oder slovenskega gledališča je velik dogodek, saj je ljubljanska drama prvo evropsko gledališče, ki je uprizorilo tibetanski misterij - sveto igro, ki prikazuje Budovo življenje pred trenutkom, ko se je utelesil kot Siddharta Gautama, princ, ki je po spoznanju končne resnice postal Buda.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje