Režiserka Julie Taymor je na oder losangeleške opere postavila enega najstarejših angleških epov Beowulf, le da ga pripoveduje s perspektive pošasti Grendel. Tako kritiki kot gledalci se strinjajo, da je režija veličastna, prav tako ne skoparijo s pohvalami na račun basista Erica Owensa, ki se vživi v pošast, ki tragično konča.

Zato pa se ne morejo sporazumeti, ali je delo v celoti genialno ali pa ena velika spektakularna zmeda, po kateri gledalci ne vedo, kaj se je sploh zgodilo. Eden od kritikov je po premieri zapisal, da je nova opera briljantno gledališko delo, sofisticirana zgodba, ki da misliti, v njej nastopa simpatičen in privlačen glavni lik, glasba dobro opravi nalogo pripovedovanja zgodbe, zaradi vizualne podobe predstave pa se oči kar iskrijo.

Sta gledala isto predstavo?
Kdor je prebral tudi kritiko v drugem losangeleškem časopisu, se je lahko vprašal, ali sta kritika sploh gledala isto predstavo, saj je bilo drugo kritiško pero nastrojeno popolnoma drugače. Avtor je bil ogorčen zlasti nad glasbo, ki jo je skomponiral Elliot Goldenthal: glasba naj bi bila predvsem lepljenka različnih slogov, glasbeni slogi naj bi bili večinoma izposojeni, Goldenthalov večni problem pa naj bi bilo vprašanje, kako opero uspešno pripeljati od glasbe, ki bi jo lahko skomponiral John Adams, do dela, ki bi ga pripisali Carlu Orffu.

Režija brez slabih kritik
Oba kritika pa sta se poklonila delu, ki ga je za opero opravila režiserka, sicer tudi avtorica uspešne priredbe Levjega kralja za gledališki oder. Navdušena sta bila zlasti nad ogromnimi lutkami v indonezijskem stilu, živopisano igro barv in plesalci, ki plavajo po zraku. Prav tako dobro pa naj bi se odrezal nosilec glavne vloge. Grendel je pevsko izredno zahtevna vloga, a pošast, kot jo oblikuje Eric Owens, je okrogla, godrnjava in predvsem vredna ljubezni, se strinjata kritika glavnih časopisov v Los Angelesu, ki predvidevata, da bo Owensu prav Grendel poklicno pot obrnila strmo navzgor.

Delo, ki ga morajo poznati pravi anglisti
Ep o Beowulfu naj bi nastal med letoma 700 in 1000 našega štetjain ker je zapisan, spada med najstarejše zapise v stari angleščini. Sprva so ga zgodovinarji preučevali le z vidika razvoja jezika, pozornost literarne zgodovine pa je nanj obrnil J. R. R. Tolkien, ki je leta 1936 objavil članek o literarni vrednosti besedila. Čeprav je zgodba izmišljena, pa so na Švedskem v okolici Uppsale našli grobove, ki delno potrjujejo vsebino epa. Ta pripoveduje o Beowulfu, potomcu pregnanega vojaka enega od švedskih plemen, ki se je s še 12 vojščaki odpravil v očetovo domovino, da bi tam premagal Grendel, ki greni življenje na Zealandu.

Grendel so mu severnjaki opisali kot pošast, podobno trolu, ki ponoči napada vojake. Tako se zgodi tudi, ko nanjo čaka Beowulf, ki jo preseneti in ji odseka roko, da Grendel nato zbeži nazaj v močvirje. Od tam se naslednjo noč prikaže njena mati, da bi se maščevala za njeno smrt, a Beowulf ubije tudi drugo pošast. Junak se nato vrne v domovino, kjer po nekaj zapletih zasede prestol, na katerem ostane do smrti, ki mu jo čez okoli 50 let zada druga pošast, tokrat zmaj, ki je za ostarelega Beowulfa prevelik zalogaj, a ga premaga mlajši junak, ki nadomesti umrlega kralja.