Na sodišče za človekove pravice se beli konjički, ki jih upodabljajo Mojca Funkl, Jožef Ropoša in Jaka Lah, odpravijo, ker v Lipici ni vse tako, kot bi moralo biti. Kako se bodo v Strasbourgu odločili, je mogoče izvedeti v Mestnem gledališču ljubljanskem. Odgovor pa že vedo režiser Zvone Šedlbauer, kostumografka Bjanka Adžić Ursulov, scenografinja Barbara Matul Kalamar, koreograf Miha Lampič in avtor glasbe Bojan Jurjevčič - Jurki. Pri predstavi je sodeloval tudi dramaturg Igor Lampret, ki pa premiere ni dočakal.

Na odru Mestnega gledališča ljubljanskega se z lipicanci ukvarjajo tudi Marko Simčič, Majda Grbac, Evgen Car, Milan Štefe, Judita Zidar, Gašper Tič, Silvij Božič, Gregor Čušin in Lotos Vincenc Šparovec, ne gre pa spregledati tudi vloge, ki jo imajo Marko Boh, Matjaž Manček in RV Maček, združeni v glasbeni Horseburger Trio.

Prihodnost je odvisna od nas
Avtor politične tragikomedije Boris A. Novak v njej predstavi vso zgodovino Lipice in njenih najbolj znanih prebivalcev, vendar pa ne pokaže, kakšna bo njena prihodnost, ampak namiguje, da je odvisna od nas. Nesporno pa je, da so lipicanci bolj človeški od ljudi, kar avtor namiguje tudi z uporabo jezika: lipicanci govorijo v verzih, medtem ko njihovi človeški sogovorniki niso pri izbiri besed prav nič poetični in govorijo povsem običajno.

Vzporednice z nekdanjimi časi
Novak je na predstavitvi predstave povedal, da je tragikomedija Lipicanci gredo v Strasbourg nastajala dlje časa, povod za njen nastanek pa je bil gnev. Pri pisanju predstave je Novaku pomagala flamska pisateljica Monika van Paemel, avtorica romana Razlika, v katerem govoreči lipicanec komentira vojne v nekdanji Jugoslaviji. Nad dogajanjem v Lipici, kjer so se prav ta teden odločili, da dovolijo širitev igrišča, je bil ogorčen tudi France Bučar, član Društva prijateljev Lipice, ki je dogajanje primerjal z nekdanjimi časi, ko je bilo mogoče povsem zakonito nekoga utišati in poniževati.

Marija Terezija vse prej kot navdušena
Žrebca Maestoso in Siglavy ter kobila Europa na svoji poti srečajo številne zgodovinske osebnosti, prek katerih je predstavljena zgodovina lipicancev od Karla II., ki je leta 1580 kobilarno ustanovil, prek Petra Jurka, enega izmed prvih upravnikov kobilarne, in Napoleona do Tita, ki je lipicance rešil smrti. Vrhunec predstave je pričevanje Marije Terezije, ki jo globoko gane današnja usoda njenih ljubljenih konj, ki jih tujci še vedno najbolj poznajo po španski dvorni jahalni šoli.