Očitno Špas teater. To gledališko ustanovo je namreč v obravnavani sezoni obiskalo največ Slovencev. Ta podatek in še nekaj drugih bolj ali manj zanimivih statistik o slovenskem gledališču v sezoni 2004/05 je zapisanih v novem zvezku Slovenskega gledališkega letopisa, ki ga je uredil Štefan Vevar. Zanimiv je tudi podatek, da je v Sloveniji vsako leto več premier in festivalov, kar nam sporoča, da je zanimanje za gledališko umetnost v vzponu.

Velike zgodbe se 'nočejo' umakniti
Predstavitev letopisa je pospremila tudi ocena dramskega gledališča, opernega gledališča, plesa in lutkovnega gledališča v sezoni 2004/05. Vesna Jurca Tadel, ki je ocenjevala dramsko produkcijo, je kot značilnost programa osrednjih gledaliških ustanov omenila vladavino 'velikih zgodb' na odrih. V tej kategoriji najdemo tudi predstavo Bratje Karamazovi SNG-ja Drama Ljubljana v režiji Mileta Koruna. Vesna Jurca Tadel je tako dejala, da je predstava zaznamovala ne le omenjeno sezono, ampak kar določeno obdobje slovenskega gledališča.

Kaj bi bilo brez Jacquessa Offenbacha?
O opernih odrih je spregovorila Ingrid Mager. Magerjeva o slovenski operni produkciji meni, da se le-ta še vedno bori z zastarelostjo, vendar je to prav tako težava opernih hiš v drugih državah. Za oba vrhunca lanske operne sezone se moramo 'zahvaliti' skladatelju Jacquesu Offenbachu. Največji operni projekt je bila tako predstava Renske nimfe, koprodukcija SNG-ja Opera in balet Ljubljana, Cankarjevega doma in ustanove Festspielhaus St. Polten. Prav tako izjemen podvig pa je s postavitvijo Offenbachovih Hoffmanovih pripovedk uspel mariborski operni hiši.

Lutkarstvo se ni zataknilo v času
Dobre 'ocene' je prejelo lutkarstvo. Dodelil jih je Gregor Butala, ki je zagotovil, da je bila sezona 2004/05 ena najbolj kakovostnih v zadnjem času. Če je Magerjeva izpostavila 'usmerjenost v preteklost' pri operni produkciji, pa je Butala lutkarstvu prisodil inovativnost in iskanje vedno novih izrazov. Kot eno izmed posebnosti lutkovnega gledališča je Butala tako poudaril prepletanje tradicije z eksperimentom. Visoko raven slovenskega lutkovnega gledališča pa naj bi potrjevala tudi nagrada Prešernovega sklada, ki jo je letos prejel tudi Silvan Omerzu.

Zmedeni ples v zmedeni sodobnosti
Nič kaj prizanesljiv pa ni bil Rok Vevar, ki je 'prerešetal' slovenski sodobni ples. Vevar je zapisal, da se slovenski ples v posttranzicijski dobi ne znajde najbolje: ''Njegov osrednji operacijski sistem je estetizirano plešoče telo, ki ga od športa loči predvsem svoboda, s katero pa ne ve, kaj početi.'' Bolje kot sodobnemu gre očitno klasičnemu plesnemu izrazu. Vevar je tako posebej pohvalil mariborsko baletno predstavo Trnuljčica v postavitvi Dinka Bogdaniča, poudaril pa je tudi predstave Radio and Juliett Edwarda Cluga, Serenade ljubljanskega baleta in postavitev Veronika se odloči iste baletne hiše.