Obiskovalci premiere so tako lahko spremljali dramo Federica Garcie Lorce, ki je navdih zanjo dobil iz resničnih dogodkov. V glavnih vlogah so se predstavili Milada Kalezić, Dora Fišter, Irena Varga in Iva Babič. Sceno si je zamislil Ivo Knezović, kostumi so delo Danice Dedijer, koreografa predstave sta Valentina Turcu in Edward Clur, za dramaturgijo pa je poskrbela Amelia Kraigher.

Tragična usoda neveste
Zgodba pripoveduje o bodoči nevesti Francisci Cañadi Morales, ki leta 1928 nekaj ur pred poroko zbeži s svojim ljubimcem, deset let starejšim bratrancem. Med begom so bratranca s tremi streli umorili, nesojena nevesta pa je čudežno preživela. Gre za del Lorcove dramske trilogije ruralnih tragedij, ki jo sestavljata še deli Yerma in Dom Bernarde Alba.

Zgodba ponuja preplet tem, kot so ljubezen in maščevanje, tradicija in lastna želja, neizbežnost in določenost odnosov med posamezniki, še posebej sorodniki. Situacije, v katerih se znajdejo dramske osebe, so očiščene komentarjev in močno nabite s podobami.

Egoistične težnje proti ljubezni
Vprašanje, ki si ga je avtor zastavil, se tiče predvsem usode mladih, ki se želijo odcepiti od tradicionalnosti in se zato morajo podati na težko pot samostojnih in pogosto tudi težkih ter nepriljubljenih odločitev. Srečna ljubezen je pri Lorci vir bolečine, hrepenenj in sanj, ki se ne morejo uresničiti, avtor pa nasproti čistemu čustvu postavi umazane egoistične težnje, ki jih vzpostavljajo patriarhalna tradicija, red in zunanji ugled.

Gledališče je učlovečena poezija
Federico Garcia Lorca je bil zelo vsestranski umetnik (pesnik, dramatik, slikar, glasbenik in gledališki režiser). Na njegovo delo so v prvi vrsti vplivali narava, andaluzijska pokrajina, preprosti ljudje iz kmečkega okolja in tradicionalna španska kultura. V Lorcovih delih lahko pogosto zasledimo prepletanje poezije in gledaliških elementov, že avtor sam je namreč gledališče označil za poezijo, ki vstane iz knjige in se učloveči.