Oglas
Tako pravi kitajski režiser in profesor na elitni gledališki akademiji v Šanghaju, Gu Anji. Nekoč so morali režiserji slaviti vrednote režima ljudske republike, danes pa morajo 'slaviti denar'. Kitajsko gledališče in film je menda okužila divja komercializacija. Ministrstvo za propagando, ki še vedno pazi na gledališko in filmsko produkcijo, je menda čez noč 'zamenjalo svoj kodeks' in uporabna dovoljenja izdaja predvsem gledališkim in filmskim produkcijam, ki obetajo dober zaslužek. Nastal je torej skoraj absurden položaj, saj je Kitajska uradno še vedno socialistična republika, ki slavi načela, ki jih je kitajskemu narodu 'poklonil' Mao Cetung.
Z žajfnico do avtomobilaNovi civilizacijski duh bi lahko kmalu načel tradicijo kitajske odrske umetnosti. Gu je novinarjem povedal, da najbolj nadarjeni študenti, ki bi se hitro lahko razvili v odlične interprete tudi najzahtevnejših gledaliških del, hitro 'pobegnejo' v naročje producentov slaboumnih, a izredno gledanih žajfnic. Hiter zaslužek, ki omogoča nakup dobrega avtomobila in oblačil priznanih modnih oblikovalcev (mladi Kitajci so prav zares 'mahnjeni' na oboje), je vabljivejši kot obet velike umetniške kariere, ki pa bi dobiček začela prinašati nekoliko pozneje. In del dobička seveda ne bi bil izplačan v denarju, ampak v ugledu, ki bi ga novi veliki igralec užival med domačimi in tujimi gledališkimi in filmskimi poznavalci.
Charlie Chaplin - edini Američan z vizumom za Kitajsko
Ob razmišljanju o novih razmerah v kitajskem gledališču se Gu Anji spominja svojih začetkov. Sam se je za igralski poklic odločil zgolj zaradi ljubezni do nastopanja, ki mu jo je vzbudil sosed, ki ga je mladi Gu vsak dan opazoval pri izvajanju baletnih figur. Druga spodbuda je prišla, ko je bil Gu že igralec v predstavah tradicionalne kitajske opere, ki velja za enega najzahtevnejših gledaliških žanrov sploh, saj morajo igralci obvladati veščine igre, petja, plesa, celo obraz si morajo znati naličiti sami. Drugi Gujev vzornik je bil edini Američan, čigar filmi na Kitajskem niso bili prepovedani. Charlie Chaplin. Kitajske oblasti so namreč presodile, da so Chaplinove burke pravzaprav igrani pamfleti, s katerimi Chaplin kritizira zahodnjaški kapitalizem.
Vojska ga je potrebovala bolj kot Pariz
Nekaj pa se je vendar spremenilo na boljše. Nekoč so kitajski igralci le redko dobili priložnost za izpopolnjevanje na tujem. Bodisi niso mogli dobiti dovoljenja za odhod iz države bodisi je vlada 'iznašla' razlog, zakaj jih potrebuje doma. To se je zgodilo tudi Guju. Leta 1982 bi lahko odpotoval na izpopolnjevanje na pariško šolo Ecole Jacques Lecoq, na kateri je sloviti francoski mimik tedaj še vedno poučeval tudi sam. A Gu ni smel odpotovati. Kitajska ga je potrebovala, saj je bilo treba najti zares dobrega režiserja, ki bi na oder postavil veliko vojaško dramo. Ta bi nato popotovala po celi državi, predstave pa bi potekale v vojašnicah. To se je tudi zgodilo in Gu ni nikoli prestopil praga Lecoqove šole.
Kljub vsem polenom, ki mu jih je Ministrstvo za propagando - to nadzira medije in celotno kulturno produkcijo - metalo pod noge tako v časih trdega komunizma kot tudi po uveljavitvi smešnega hibrida med enopartijskim političnim režimom in kapitalizmom, Gu Anji še vedno stremi predvsem k uprizarjanju kakovostnih gledaliških del: "Morda je vse zaman, vendar vem, kaj moram narediti in kaj bom naredil. Mislim, da bom vendar našel nekaj ljudi z enako strastjo do gledališča, kot je moja."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje