Dramatik, čigar delo Produkt je bilo tudi del letošnjega Exodosa, trdi, da nima organiziranje delavnic, katerih udeleženci se želijo naučiti skrivnosti pisanja dram, prav nobenega smisla. Za mnenje je povprašal tudi nekaj stanovskih kolegov in organizatorje gledaliških festivalov, ki delavnice pogosto vključijo v program. Večina se jih strinja z Ravenhillom, čigar "raziskava" smotra delavnic je razkrila, da njihovo organiziranje zahtevajo predvsem sponzorji festivalov. Le zakaj?
Dramatika kot temelj demokracijeDel skrivnosti "preživetja" delavnic, na katerih se po sodbi Ravenhilla še nihče ni naučil pisati dramatike, je menda tudi v "dobrem zvenu besede". V svojem razmišljanju v časopisu Guardian Ravenhill tako ugotavlja, da se je delavnicam nekoč preprosto reklo učna ura ali pa seminar in so bile bolj podobne pravemu prenašanju znanja. V sedemdesetih pa se je moral "pouk" umakniti. Izraz učna ura ni sledil demokratičnemu duhu, ki je v svetu kulture zavladal z nastopom beatnikov, seminarju pa je manjkala interaktivna komponenta. Delavnica se pač sliši imenitno in organizatorji festivalov se lahko "hvalijo", da prek organizacije delavnic izpolnjujejo poslanstvo približevanja umetnosti običajnim ljudem, ki bi morda tudi sami radi nekoč postali del srenje kulturnikov.
Končni rezultat ni pomemben
Ta obsedenost je šla celo tako daleč, da organizatorji festivalov prostodušno priznajo osebi, ki ji namenijo mesto vodje delavnic, da niti ni preveč pomembno, ali bodo slušatelji od delavnice kaj odnesli ali ne. Ravenhill v podkrepitev svojih besed povzame kar svoje osebne izkušnje. Zgodilo se mu je namreč že, da mu je bilo "usojeno" mesto vodje delavnice, katere udeleženci so bodisi zelo slabo govorili angleško bodisi angleško sploh niso razumeli. Ravenhill pravi, da se je počutil kot glasnik neoimperializma. Angleškim analfabetom je v svojem maternem jeziku skušal razložiti nekaj zapovedi pisanja dramatike, ti pa so nato nekaj "nakracali" v svojem jeziku, ki pa ga ni razumel Ravenhill. Temu se zato seveda ni niti sanjalo, kaj so ustvarili udeleženci delavnice in jim zato tudi ni mogel dati nobenega koristnega napotka za prihodnost.
Laburisti in družbeno koristni dramatiki
Tega jim sicer po lastnem zatrjevanju ne bi mogel dati, tudi če bi temeljito preštudiral njihovo delo. Ravenhill ima za sabo že nekaj izredno uspešnih dram (med zvezde ga je leta 1996 izstrelilo delo Shopping And Fucking). Zagotovo ima torje "žilico" za pisanje. To pa je tudi vse. Učiti ne zna. Pa vendar vedno znova prevzame vlogo vodje delavnic, katerih smisla ne vidi. Zakaj? Verjetno je tudi sam postal vsaj delno žrtev indoktrinacije laburistične vlade, za katero sam pravi, da je umetnike prepričala, da so in da morajo biti "družbeno koristni". Del tega pa naj bi bilo tudi sodelovanje pri delavnicah, ki bi širši krog ljudi naučile umetniškega sutvarjanja. Ravenhill pa o družbeni koristnosti sposobnosti pisanja dram in sploh o koristi teatra pravi: "Najboljša dramatika zelo malo vpliva na družbo in večina ljudi potrebuje sposobnost pisanja dram tako zelo kot potrebujejo nosoroga v svoji kopalnici."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje