Dramo s tako vsebino so premierno uprizorili v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL). Predstava francoske dramatičarke in vsestranske gledališke ustvarjalke Denise Chalem (1952) z naslovom Reci moji hčeri, da sem šla na potovanje, je pretresljiva, a tudi topla in humorna drama iz sveta, katerega izkrivljeno podobo poznamo le iz časopisnih kronik in od katerega vse preveč radi odvračamo pogled. Režisersko se je je lotila Ira Ratej, ki je glavni vlogi zaupala Mirjam Korbar Žlajpah in Jani Zupančič.

Kriminalka s humornimi elementi
Kot je povedala dramaturginja in režiserka Ira Ratej, je besedilo o dveh ženskah v zaporu podstat za izrazito "igralsko predstavo", kar sta zelo dobro izkoristili Mirjam Korbar Žlajpah kot Dominique in Jana Zupančič kot Caroline. Ratejeva, ki je žirijo po nekaterih zapletih prevzela od Klemna Markovčiča, je dramo zaradi postopnega razkrivanja dogodkov in presenetljivega konca umestila v žanr kriminalke s številnimi humornimi elementi. V drami nastopa še Maja Boh, ki preigrava vloge paznic Solange, Suzanne in Hélene, vse igralke pa so, tako režiserka, "prave garačice". Za scenografijo je poskrbel Jože Logar, za kostume Alan Hranitelj, glasba pa je delo Draga Ivanuše.

Od ravnodušnosti preko odpora do prijateljstva
Dominique preživlja v zaporu že sedmo leto, ko se ji v celici pridruži Caroline. Ženski, ki prihajata iz povsem različnih družbenih okolij, sta prisiljeni deliti nekaj kvadratnih metrov. Sčasoma se začne spreminjati tudi njun odnos: od skoraj popolnega ignoriranja in ravnodušnosti preko odpora in sovražnosti preraste v naklonjenost in solidarnost ter nenazadnje prijateljstvo, so vsebino drame opisali ustvarjalci. Drama nikakor ni dokumentarno podajanje dogodkov v zaporu, temveč se posveča notranjemu doživljanju dveh zapornic in se osredotoča na njun odnos.

"Maske padajo brez besed"
Dramo Reci moji hčeri, da sem šla na potovanje (2003) sestavlja več kratkih prizorov, med katerimi v začetnih prevladuje predvsem gib, šele kasneje se vanje naseli dialog. Kot igralka se Denise Chalem mogoče bolj kakor marsikateri drug dramatik zaveda govorice telesa, zato so predvsem v prvem delu replike kratke, didaskalije pa obsežne in zato dostikrat, če povzamemo po enem od francoskih kritikov, "maske padajo brez besed". Ko pa se razvije dialog, je v svoji natančnosti in jasnosti mestoma srhljiv, zato pa drugje nič manj živahen in iskriv ter okoliščinam navkljub osupljivo duhovit.

Po besedah Klabus-Veselove je drama Chalemove zahtevna in sodi v zelo sodoben tip gledališča, vseeno pa se ne približa eksperimentu. Ves čas se hahljaš, obenem pa si ob spremljanju dogajanja globoko pretresen, je večplastnost drame opisala prevajalka Alenka Klabus Vesel. Dodala je, da so v MGL-ju v zadnjem času uprizorili besedili Vse o ženskah in Jeklene magnolije, katerima se je zdaj pridružila še drama Chalemove, kar je za ustvarjalke vsekakor dobra novica.