Uprizoritev Šumi režiserja Vinka Möderndorferja je uprizoritev gledališke fikcije, ki na podlagi adaptacije drame Petra Božiča in s tekočim vpletanjem vzporednih elementov (Gerijeva mama, Ljerkino otožno petje) na odru Stare pošte vzpostavlja zgodbo, čeprav z določenimi elementi rušenja toka klasične dramske iluzije (skorajda stalna navzočnost vseh oseb na odru, ki v napovedih prostorskih situacij nastopijo kot zbor). Zgodba je postavljena v prostor nekakšne čakalnice, ki deluje izredno učinkovito tako kot simbolni prostor odmaknitve, posebnega, marginaliziranega sveta, ki ga naseljujejo šumijevci in druge, z njimi povezane osebe, kot tudi večnamenski fizični prostor, ki stvarno ostaja isti, a metaforično zaobjame vse potrebne variacije kraja dogajanja, na primer lokal Šumi, Chubbyjev dom pri starših, vrt, kjer pokoplje očeta, Chubbyjevo sobo, ki jo deli z dekletom. Scenski poudarek teži k neulovljivosti in metaforičnosti, k nakazovanju simbolnega prostora izgubljenosti v času, kar je stopnjevano v videu, ki na zadnjih vratih te "čakalnice" prikazuje stalno drveči vlak in tako zastoj »kontrapunktira« z odhajanjem ter minevanjem.

Časovna umestitev scenografije nekje v sedemdeseta leta s svojimi oblikovalskimi značilnostmi ponuja nekoliko nostalgično podobo in se ujema z okvirno časovno umestitvijo dogajanja. Zgodovinsko vzpostavitev kot kontekst duha časa nakazuje tudi stalno branje časopisnih novic, s katerimi je obsedena Gerijeva mama, ki v dramski predlogi sicer nima svojega življenja, je pa lik polnopomensko umeščen v sami uprizoritvi. V tej vlogi odlična Damjane Černe ima namreč stanovanje od tal do stropa natlačeno s časopisi vseh vrst, nenehno, celodnevno hektično prebiranje informacij pa ji daje občutek življenja. V svetu pomnoževanja hitrosti tako predstavlja most med »notranjostjo« in »zunanjostjo«, brezčasjem in minevanjem.

In kaj se godi v krogu Chubbyevega brezčasnega "univerzuma"?
Medtem ko so v prvem delu uprizoritve v ospredju Chubbyjeva družina, smrt očeta in Chubbyjevo držanje obljube, da ga pokoplje v rodni Bosni, se v drugem delu izoblikuje Chubbyjev odnos z dekletom Barbaro in Ljerko, (pol)sestro iz Bosne, ki postane njegova ljubica.

Oba dela uprizoritve v ospredje postavljata precej različne problematike. Prvi del uprizoritve izpostavlja usodo balkanskih oficirskih družin, očeta, nekdanjega oficirja jugoslovanske vojske, in mame, predane muslimanski veri, ki tu in zdaj ne najdejo »pravega življenja«, ter generacijski prepad s sinom, ki se vzpostavlja na ozadju zgodovinskih sprememb. Trk dveh kultur je poudarjen s ponekod sicer negotovimi menjavami jezikov, slovenskim in starim, v "telo in dušo" še vedno vsajenim bosanskim.

Drugi del postavlja v ospredje Chubbyjevo osebno odraščanje ob izkušnjah sprejemanja odločitev, med posegi vesti, lastnimi željami in hrepenenjem, soočanjem s sabo in z drugimi, pa tudi posledice lastnih odločitev in dejanj, tako na njegovo življenje kot na življenja bližnjih (Barbaro, Chubbyjevo dekle, Ljerko, Chubbyjevo (pol)sestro, ki jo pripelje iz Bosne in postane njegova ljubica, Gerija kot nekoga iz soseščine, ki pa se v precejšnji meri vpleta in sooblikuje zgodbo).

Medtem ko so liki v prvem delu (Olga Kacjan kot natakarica iz Šumija, Marinka Štern kot Chubbyjeva mama in Sandi Pavlin kot oče – Narednik) še liki, katerih podobo si gradimo iz spomina preteklih časov, sta Barbara in Ljerka dekleti, katerih vloga je časovno manj določujoče oblikovana. Katarina Stegnar (Barbara) in Suzana Grau (Ljerka) sta vlogi zgradili izredno zavzeto in prepričljivo, a umanjka specifičnost, ki bi jo lahko pripisali ozračju šumijevcev glede na tekstualno obravnavo te teme pri Petru Božiču kot avtorju romana ter dramskega teksta.

Kljub morebitnemu predsodku občutenja "šumijevske atmosfere", ki ga nostalgično prisojamo mitu šumija, igra ob scenično-atmosferski zasnovi in s premišljeno odmerjenimi osvetlitvenimi preskoki, ob kontekstu odmaknjenega, nekoliko izgubljenega sveta šumijevcev deluje premalo prostorsko-kronološko specifično. Ta manko še poudari stopnjevana igra, ki občasno dodaja nekoliko patetike zgodbi in likom ter kljub vmesnim prekinitvam zbora gradi zgodbo, v kateri se moč simbolnih elementov podredi eksplicitnemu ter nekoliko zaprtemu in zato reduciranemu pomenu. V takem uprizoritvenem modusu in med nekaterimi drugimi, odlično izpostavljenimi igralskimi stvaritvami se žal v svoji neizrazitosti izgubi ravno osrednja vloga Chubbyja (Robert Prebil).

Nika Arhar