MGL začasno na Betajnovi

Cankarjeva klasika je še vedno aktualna

MGL se je začasno spremenil v gostilniško kuhinjo, v kateri se je odvijala Cankarjeva socialna drama Kralj na Betajnovi.

Za gostilniško mizo lahko vsak modruje o stanju v družbi.

Pravičnik Maks Krnec sicer propade, a na obzorju se že kažejo lepši dnevi za delavski razred.

V drami je Cankar želel prikazati nasprotja med skorumpiranimi kapitalisti, ki jih ščitijo pohlepni kleriki, in vedno bolj obubožanim delavstvom. Režiser Zvone Šedlbauer je vlogo vaškega mogotca Kantorja zaupal Francu Markovčiču, Hana bo Boninsegna, Francka Mojca Funkl, organizatorja vaške revščine in zagovornika naprednih idej Maksa Krneca pa je upodobil Jože Ropoša.

Manj pristranski od Cankarja
Režiser Zvone Šedlbauer je Cankarjevo klasiko nekoliko priredil. Da bi prikazal ideološko razcepljenost znotraj cerkvenih vrst, je Cankarjevim likom dodal še enega župnika. Tako smo skozi predstavo spoznali cerkvene dostojanstvenike, ki simbolizirajo pristno evangelijsko izročilo, ter še črno plat cerkve, ki jo je režiser poimenoval nepremičninska oziroma japijevska plat.

Tokratno postavitev Kralja na Betajnovi so pomagale uresničiti kostumografka Jerneja Jambrek, scenografka Špela Puc in dramaturginja Nana Milčinski, desna roka Zvoneta Šedlbauerja pa je bil asistent režije Klemen Markovič.

Kič slovenske povprečnosti
Zvone Šedlbauer je veliko pozornosti posvetil izdelavi domiselne scene, ki bi že na prvi pogled izražala družbeno klimo okolja, v katerega je drama postavljena. Židana marela, žametni telovnik s srebrnimi gumbi, kratka krilca natakaric - vse opozarja na primestni kič in duhovno praznost povprečnega Slovenca.

Drama z duhom socialnega izkoriščanja
Ivan Cankar je dramo napisal ob prehodu iz 19. v 20. stoletje, v času, ko se je zaradi vzpona industrijske proizvodnje tudi pri nas začel oblikovati delavski razred, ki so ga zaradi odsotnosti zakonov socialne zaščite kapitalisti kruto izkoriščali. Zato ni presenetljivo, da so delavci postali ugodno okolje za razrast socialističnih idej, ki pa jim je cerkev močno nasprotovala. Raje je držala s tovarnarji, ki so ji tudi prispevali večje donacije.

Na obzorju se kažejo spremembe
Čeprav dramo preveva tragično ozračje nemoči pravičnih delavcev proti kapitalistom, je konec igre optimističen. Maks Krnec sicer propade, vendar je pred smrtjo sporočil, da se obetajo delavska gibanja, ki bodo preprečila samoljubje kapitalističnih mogotcev, oziroma da "se že nekaj giblje tam doli, da se že upirajo sužnji".

Ničvredna drama
Kralj na Betajnovi je luč sveta ugledal leta 1902. Kako so tedanji literarni strokovnjaki sprejeli besedilo, najbolje pojasnijo besede, ki jih je zapisal literarni kritik časnika Slovenec: "Kaj misli Cankar s to dramo, je pa žalibog neumevno. Za oder ni in za čitanje tudi ne. Nam se zdi, da je Cankar le olajšal nekoliko svoje srce, ko je zopet spravil na papir svojo staro priljubljeno idejo: Vsi ljudje, ki veljajo konvencionalno za poštenjake, so goljufi in ničvredneži, a tisti, ki jih imajo za vagabunde in falote in ki so to tudi v resnici in sami priznavajo - ti so pravi poštenjaki."
Praizvedba Kralja na Betajnovi je bila leta 1904 v ljubljanski Drami, od tedaj pa so ga v slovenskih gledališčih uprizorili še 33-krat. Tudi v MGL-ju so se že lotili tega Cankarjevega besedila. V sezoni 1978/79 ga je na oder postavil režiser Dušan Jovanovič.